»Ste imeli naporen teden, gospa?«

Vir: Shutterstock

Tempo življenja je za mnoge postal prehiter. Tudi zame.

V vsem, kar počnem, zelo uživam. Uživam v skrbi za dom in otroke, uživam v večerih s svojim možem. Uživam v molitvi in služenju drugim. Uživam v prahu, ki ga kar ni konec, in vsakdanjem napredku pri gradnji hiše in zbiranju idej za opremo, ko pridemo do tja. Uživam v delu, ki ga opravljam. Moje telo pa ob vsem tem – očitno ne preveč. Kar mi je dalo jasno vedeti pred nekaj tedni.

Bilo je proti večeru, bilo je igrivo druženje s sosedi spodaj na dvorišču. Bila je že trda tema in mraz in otroci in možje so odšli po stopnicah navzgor proti domu, medtem ko sva s sestro čisto po žensko še kar stali in čvekali. Začutila sem slabost in nekje v daljavi samo še slišala odmev sestrinega glasu.

Ko sem se ponovno zavedla, so bili okoli mene trije visoki fantje. Če ne bi bila priča njihovi profesionalnosti, bi brez težav verjela, da so si jih izposodili iz kakšne mehiške nadaljevanke in jih pošiljajo okrog, da bi ženske, ki padajo v nezavest, hitreje prišle k sebi. Bila sem v hipu bolje. 🙂 No, ne čisto. Pred očmi mi je utripalo in migetalo, po rokah sem imela mravljince, bila sem popolnoma brez moči, v glavi mi je razbijalo, srce pa je norelo, kot bi bilo nekje izven mojega telesa.

Diagnoza: Stres

»Ste imeli naporen teden, gospa?«

No, nič posebnega, kot vsak drugi pač. Že kar nekaj časa vsak večer prepisujem opravila s seznama današnjega na seznam jutrišnjega dne. Optimizem me še ni zapustil. Zapušča pa me očitno razsodnost, kaj vse je mogoče opraviti v enem dnevu.

Kljub temu da sem se jim najprej nasmehnila, ko so omenili panični napad, sem kasneje pri sebi premislila, da morda res stopam čez prag svojih zmogljivosti.

Si je Jezus zame zamislil takšno življenje?

Gotovo ne. Namen življenja ni hiteti od ene stvari k drugi. Ko se to zgodi, smo si morda naložili preveč.

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31)

Mojzes v Psalmu 90 prosi Boga: »Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti« (PS 90,12). S tem ko se zavemo, da je življenje minljivo, ga šele znamo v polnosti živeti. Tako lahko vsak prosi za modrost, da bi se znal ustaviti in premisliti, kaj je zares pomembno. Kar na eni strani seveda pomeni spregledati nepomita okna in raje oditi z družino na sprehod. Na drugi pa, kar je še pomembneje, prilagoditi naše plane, sanje in cilje perspektivi večnosti.

Toda kljub vsemu zavedanju je včasih nemogoče upočasniti. Vsi imamo dolžnosti in odgovornosti, ki jih ne moremo zanemariti. Toda Jezus je tudi v obdobjih, ko smo preobremenjeni, jasen:

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31)

Naravnost zahteva od nas, da se v utrujenosti umaknemo, odpočijemo, poiščemo stik s seboj in Njim. Da se lahko potem prenovljeni vrnemo na polje, kjer nas potrebuje On in naša družina.

Jezus pa nas v trenutkih, ko smo najbolj utrujeni, tudi vabi in obljublja počitek ter poživitev: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11, 28)

Vabi neprespane starše, ki noč za nočjo bedijo ob nespečih dojenčkih. Vabi zaskrbljene ob bolnih otrocih. Vabi utrujene in preobremenjene od dolgih dni. Vabi vse, ki imajo občutek, da hodijo po robu svojih zmogljivosti.

In kdo le, če ne On, nam lahko da moči za naprej? In komu le, če ne Njemu, lahko zaupamo, da bo vse v redu?