Sreča na vrvici

Thumbnail

Vsi si želimo biti srečni. In skoraj vsi si napačno predstavljamo, kako to doseči.

Kaj si sploh predstavljamo, ko rečemo, da si želimo biti srečni? Nekdo bi rekel, da se mu bodo usresničili vse želje. Kdo drugi bi rekel, da si pravzaprav želi, da bi mu bilo ves čas dobro. Spet tretji si pod srečo predstavlja čas, ko ne bo žalosten ali razočaran.

Vsem tem trem je skupna že zmotna predstava, da je sreča (ali vsaj navdušenje nad nečim) nekaj stalnega. Bodisi zato, ker je to nerealno, bodisi zato, ker je to tudi čustveno precej tvegan pristop. Vsakdo je že doživel, kako gre lahko vse narobe, kadar življenja nimamo pod nadzorom, in vsaj takrat bi se lahko zavedal, da tudi nesreča močno vpliva na to, kako doživljamo sebe in svet okoli nas.

Okoli sreče in njenega doseganja smo ljudje naredili že kar celo »znanost«. Povezano s sodobno ekonomsko logiko »čim več za čim ceneje« se pri tem v glavnem goljufamo. Poglejmo si le nekaj primerov, kako zelo se ponavadmi motimo.

»Srečen bom, ko …«

Ponavadi nosimo v glavi precej fiksno predstavo, da je nemogoče biti srečen, dokler ne dosežemo izbranega ali od drugih določenega cilja: še ta opravljeni izpit, pa bom srečen; ali: še ta moj otrok se izšola, pa bom srečen; ali: še tole in tole postorim pri hiši, pa bom srečen; ali: še to si kupim, pa bom srečen; in podobno.

Ko je cilj dosežen, sledi kratko obdobje ugodja in veselja, predno nas lovljenje sreče spet potisne v občutje nelagodja, živčnosti in dvomov. In že si zadamo nov cilj, ki ga moramo obvezno doseči, da bomo spet – vsaj za nekaj drobnih trenutkov – srečni. Jasno je, da nam sreča na ta način stalno uhaja.

Takšna vrste zaznamovanost s stalnim iskanjem virov samopotrjevanje je praviloma povezana z občutkom lastne manjvrednosti, ki smo ga prejeli v domači družini. Starši so nas postopoma vzgojili v miselnosti, da – ne glede na uspehe, ki jih v življenju vendarle dosegamo – nikoli nismo dovolj dobri. Če so starši to počeli zavedno ali ne, ni bistveno, nam je ostala subjektivna nezmožnost biti zadovoljen s samim seboj in svojim življenjem.

Kaj pomaga? Za začetek že to, če si v življenju začnemo izbrati cilje, ki jih želimo doseči, ne pa tiste, ki jih moramo doseči.

Problemi se hitro pojavijo in še hitreje minejo

Življenje žal pozna tudi tragedije in travmatična obdobja, ki ne minejo zlahka. Vsi poznamo takšna obdobja. In proti njim se ne moremo boriti z mislijo na neko blaženo stanje trajne sreče.

Potrošniška družba nas vzgaja v miselnosti, da moramo biti stalno nasmejani, zadovoljni in polni življenja. Pa se stvari obrnejo drugače, ko nas življenjske preizkušnje pritisnejo k tlom. Takrat je pomembno, kako se bomo lahko spet pobrali in ne iluzije, s katerimi so nam prali možgane reklami oglasi.

Če je na primer zaradi raka ali kakšne druge bolezni umrl kdo od naših bližnjih, je povsem normalno in človeško, da nas to potre, da nismo srečni. Pomembno pa je, kako se s tem soočimo, da potrti ne ostanemo za stalno. Beg pred resničnostjo ali ignoriranje težav ne pomaga.

Potrebno je osebno doživeto žalovanje, težke stvari v življenju je potrebno predelati. Treba jim je pustiti čas. Čas pa si je potrebno vzeti, sicer si čas postopoma vzame nas. Problemi, ki jih nismo razrešili, bodo nakopičeni s še večjo intenzivnostjo udarili na plan enkrat drugič in na področjih – praviloma, ko bo šlo za povsem banalne zadeve – ko bomo to najmanj pričakovali.

Nov telefon kot recept za srečo

Vsak od nas kar malo zasije, ko si v mislih predstavlja, kako fino bi bilo imeti večji in boljši avto, večjo hišo, dražja oblačila, kakšen nov model mobilnika. Takrat gre skozi naše možgane preračunljiva misel »če bi imel to in to, bi bil srečen«. Na ugodje vezan človeški nagon so oglaševalci spretno obrnili v sodobno mantro »drage/nove stvari = trajna sreča«.

Ta odvisnost od stalnega nakupovanja ima kot vse druge odvisnosti skrito zanko: nakupovanje novih stvari nas nikoli v resnici ne poteši in stalno potrebujemo večje odmerke.

Hlepenje za dobrinami je rezultat prikrajšanosti na osebnem področju. Ker obstaja manko pozornosti in ljubezni, ga kompenziramo s stvarmi. Sreče, ki jo lahko ponudijo samo pristni medčloveški odnosi, pa nam stvari ne morejo prinesti. Sreča ni naprodaj, odločitev za naporno delo na naših odnosih in vztrajanje pri tej odločitvi pa ni enostavno.

»Sreča je kot metulj …

… ki ga ne moreš uloviti, če pa mirno obsediš, lahko sede nate.« Saj ste že slišali to, ne? Gre za prastar in že zlajnani paradoks, da bolj, kot si obseden z mislijo, če si ali nisi srečen, bolj nesrečen si. Povedano še drugače, zadovoljstvo s samim seboj se pojavi kot »stranski produkt« dobrega življenja in ne pride od zasledovanja srečnega življenja kot prvega cilja naših vsakodnevnih aktivnosti.

Naštetih je bilo le nekaj primerov, kako zgrešeno si pogosto predstavljamo srečo. Še veliko drugih zgledov je: od takšnih, ko mislimo, da je za srečo bistven perfekcionizem, da morajo biti predstave naših staršev o sreči tudi naše predstave o sreči, pa vse do takšnih, ko smo prepričani, da nas bo osrečila le sanjska služba, da so naši najboljši in najbolj srečni ćasi že za nami ipd.

Pa začnimo na stvari gledati drugače že danes. Vsaj na enem področju se izkopljimo iz svojih zmot, jutri pa na kakšnem drugem področju. Potem se nam utegne zgoditi, da sreče le ne bomo več toliko zelo lovili, ampak se ji bomo resnično predvsem pustili, da ona ulovi nas.

Vir: psychologytoday.com, dummies.com in vox.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja