»Spoved je vrnitev v občestvo. Z njo se distanciram od zla.«

P. Viljem Lovše o postu, spovedi in tem, kaj je lahko kristjanu upanje v sodobnem času.

S p. Viljemom Lovšetom, ki je skupaj s p. Ivanom Platovnjakom in Sonjo Pungertnik letos za Iskreni.net pripravljal postno akcijo, smo se pogovarjali o postu, spovedi in tem, kako lahko kristjan vstajenjsko gleda na pretekle družbene dogodke. S svojo neposredno mislijo in duhovno razsežnostjo je dal vetra v jadra na poti proti veseli Aleluji in odmiku od obupavanja in pesimizma.

Kaj vam pomeni postni čas?

Bog hrepeni po tem, da bi dobil naš odgovor. Kdaj in kako ga dobi, je drugo vprašanje. Vse stvarstvo in vse, kar se v njem dogaja, je izraz tega hrepenenja. Je vabilo, da bi bil spet vsak izmed nas Božji sogovornik in sodelavec, pa tudi vsi skupaj. Bolj se »zakompliciramo« med sabo, večje je vabilo Boga, da mu damo malo prostora.

Post je priložnost, da se človek zave tega, kar je, in začne zajemati iz tega in ne iz tistega, kar ima. Ko nehamo jesti, vidimo, kako smo odvisni od tega, kar nesemo vase in kako je to težka odvisnost, kako nas to grdo priveže na živalskost oziroma potrošništvo. Adam in Eva sta bila povabljena za duhovnika: da bi dar sprejela, ga živela in delila. Očitno se jima je tu »zalomilo« in sta postala potrošnika.

Ko nehamo jesti, vidimo, kako smo odvisni od tega, kar nesemo vase in kako je to težka odvisnost, kako nas grdo priveže na živalskost oziroma potrošništvo.

In to smo zdaj mi vsi.

Dar podeliti z drugim, biti brat, sestra, to je težko. Post je vedno vabilo v to. Kaj je lahko lepšega v življenju, kot da zaupaš, da si to, kar Bog pravi, da si? Ne, kar tvoj strah, glava, zamejenost pravijo: da moram vse življenje bežati pred grobom, potem pa na koncu vidim, da še pobegniti ne morem! Vsi smo ujeti v to bitko. Vsakega izmed nas strah po svoje obrača, da bežimo od tega, kar je dejal p. Rupnik v misijonu: občestvo. Oseba sem zato, ker je Bog v meni in jaz v njem. Kot oseba živim zato, da po meni lahko Bog dela in doseže druge.

Kaj potem pomeni velika noč?

Vse – post, trpljenje in vstajenje – je Jezusovo vabilo, da bi si človek upal sprejeti Božjo ljubezen in zares ljubiti. Kako se to ne dela, lahko zelo dobro vidimo, že pri otrocih, ki jih starši s permisivno vzgojo vzgajajo v egoiste. To pa je enako samouničenju.

Nismo prvi, ki gremo po tej poti. Mnogo kultur je to že izkusilo.

Oblije in bogatija zapreta duhovnega človeka v to, kar ima, in sledi propad. Ampak iz tega se ničesar ne naučimo, mislimo, da se je modrost začela z nami. Smo neandertalci v primerjavi z ljudmi pred dva tisoč leti, kar se tiče razumevanja celote. Ampak verjamem v to, da Bog dela po vsem tem, kar je dal.

S takimi občutki se danes srečuje veliko ljudi, ki zagovarjajo tradicionalno pojmovanje družine. Kako lahko to sprejemamo v luči povedanega?

Zlo vedno propade samo v sebi. Toda vedno tako, da ga nese pravični. Zla ne premagamo tako, da ga damo nazaj, ampak da ga nekdo sprejme. Tudi Kristus ni smrti vrgel naprej, ampak jo je vzel nase. To se nam upira, ker si ljubezen predstavljamo po holivudsko, kar je čista laž. Ljubezen je velikonočna. Ljubezen je Kristusovo trpljenje in vstajenje.

Zlo vedno propade samo v sebi. Toda vedno tako, da ga nese pravični.

To, kar se v zadnjem času dogaja, v kar naša družba drvi s tem, kar delamo, je za nas le priložnost in klic, da se zavemo resnice in vseedinosti stvarstva. To, kar se gremo brezglava zahodna družba, je samo delček zgodbe odrešenja. Isto se je dogajalo kristjanom pod Rimljani. Po medijih se igrajo z nami kot z miškami: to je dimna zavesa, zadaj pa delajo tisto, česar nočejo, da vidimo. To delajo že ves čas, o strategiji hudega je pisal že Ignacij Loyolski.

Tako zlahka usmerjajo našo pozornost samo na par slabih stvari in dogodkov. Na svetu pa se vsak dan zgodi toliko stvari, kot je ljudi. Dobrih in slabih. Mediji nam jih v novicah pokažejo samo deset in še ti so zmanipulirani, da smo na koncu žalostni in obupani. Zaradi skrbi potem ne vidimo več dobrega, ki ga Bog ves čas ustvarja. In tega je neskončno več od slabega, sicer nas ne bi bilo več in midva zdajle ne bi sedela tukaj.

Zlo me vedno zapre v delček resničnosti, da ne vidim več celote. To je njegova manipulacija.

Kakšna je vloga kristjana v tem?

Naša vloga je, da se tam, kjer smo, učimo živeti z Bogom. In verjeti, da to ni nekaj, kar dela hudič, ampak da je to Bog dopustil zato, da nas reši. Izraelci so velikokrat prosili za pomoč, pa so prišli sovražniki in jih premagali. S tem jih je Bog odreševal iluzije tako, da so jih napadli zunanji sovražniki, ker notranjega niso več prepoznali.

Bog ima roko nad vsem, kar se nam dogaja in tem, kar dopusti, da se zgodi. Zakaj bi se pri tem sekirali!? Lahko se odločim, da bom živel na begu, ali pa se zavedam, da Bog vodi našo zgodbo, jaz pa mu popolnoma zaupam in ga znotraj tega, kar se dogaja, sprašujem, kaj me s tem uči.

Torej ne zbežati, ampak ostati tam, kjer smo in biti tam sprememba?

Seveda. Kaj pa mi pomaga beg!? Saj grem lahko v drugo državo, ampak tam so prav tako človeške slabosti, notranji sovražnik ostaja isti, samo zunanji se zamenja. Tako je morda videti, da je v tej situaciji zlo glavni šef. A v resnici ni. Že pred dva tisoč leti je izgubil bitko.

Danes nas mediji prepričujejo, da je zlo vsemogočno. Če to verjamemo, sami sebi žagamo vejo: žrejo nas strah in skrbi, nimamo nobenega veselja za življenje …, na koncu pa ugotovimo, da smo zapravili življenje za napačne stvari, pa še rešili se nismo. Ampak zlo ni vsemogočne. Bog je.

Postni čas nas torej vabi k prepuščanju. Znotraj krščanskega sveta k temu pripomore tudi dobra spoved. Kako osebno gledate nanjo?

To vidim kot borbo Boga zame, da bi bil v občestvu. Greh je, da vse življenje želim reševati samega sebe, da drugih nimam za brate, ampak za tekmece, ki jih je treba »pobiti«, kot jih je Kajn. In spoved je vrnitev v občestvo, s katero se distanciram od zla. Zato ga moram najprej prepoznati. Vrnem se, da grem lahko naprej, ker me Bog ljubi in je zvest v mojih temah, odvisnostih, egoizmih, skrbeh, skušnjavah, obupih … Tam nas Bog drži v roki.

Pri spovedi sprejmem, da sem ljubljen in da Bog osmišlja moje življenje. Da je z mano, čeprav ga izdajam s sovraštvom, zavistjo, zaničevanjem, sovraštvom do sebe, pohlepom itn. Pri spovedi sprejmem, da sem njegov/a ljubljeni/a sin/hči. Prav zato se lahko poslovim od zla.

Bog me nima rad zato, ker sem tako dober, pošten …, ampak zato, ker me ima tako rad, kot imam rad svoje otroke – ne zato, ker so dobri, pošteni, zgledni …, ampak ker so moji.

Pa vendar potem vse življenje ponavljamo podobne napake …

Ja, vedno me zlo dobi na isto »vižo«. Ampak še vedno grem k spovedi in rečem Gospodu, da se odrekam zlu, in se mu zahvalim, da me v teh trenutkih lovi. Lahko mu rečem: »Ti si premagal zlo. Dajem ga tebi. Ne bom ga nosil sam. Ker če ga, me bo spremenilo, mu bom postal podoben.« Zato tudi če se 30 let spovedujemo istih grehov, vedno recimo: »Bog, to je zlo in se mu odrekam. Vem, da to nisem jaz in da mi to krade, da bi bil tvoj. Vzemi to zlo, da ne bom več pripadal svoji jezi, sovraštvu, opravljanju, zavisti …«

Kakšna je vloga spovednika? Včasih od spovedi odhajamo brez neke nove spodbude, zagona …

Preprosto ta, da se spoveš pred nekom, da to sliši. Nekaj čisto drugega je, če vse to povem v glavi in po svoje. Gre za to, da postajam ob drugem to, kar sem. Bog je tisti drugi, ki me vabi, da bi bil jaz z njim, v njem in pri njem. Zlo me zapre vase. Ko grem k spovedi, pa se spet odprem občestvu, da upam biti pred drugimi in Bogom tak, kakor sem.

S spovedjo se vrnem v občestvo, da grem lahko naprej, ker me Bog ljubi in je zvest kljub mojih grehom.

Potem je tu tudi druga razsežnost: ko delam zlo, delam škodo tudi drugim. Tudi če sam grešim v svoji sobi, vsem – sebi in drugim kradem ljubezen in veselje do življenja. Ko to priznam drugemu, tudi njemu to včasih pomaga – ko nekdo pride k meni k spovedi, se zahvalim Bogu, da me spomni na lastne grehe, osvobodi in osmisli me.

Največje zlo je, da ne računam na Boga, da se želim sam rešiti, da mislim, da si bom vstajenje, večno življenje in smisel življenja dal sam. Zlo me prepriča, da na Boga ne računam – da sebe nimam za dragocenega, da imam brate in sestre za sovražnike. Bog pa mi je vse to že dal in pri spovedi to ponovno sprejemam. Bog pri spovedi zdravi mojega duha, pa tudi psihično.

Foto: iskreni.net