Sodobni strahovi

So še en dokaz, kako zelo smo se oddaljili od življenja – z malo in veliko začetnico.

Strahovi so skušnjavci sodobnega časa. Pojavijo se že pri načrtovanju življenja, ko se par sprašuje, ali bo lahko podaril novo življenje ali ne. Ko (in če) se novo življenje ugnezdi v materinem telesu, se pojavijo strahovi, kako skrbeti zanj, da se bo v polnosti razvilo.

Že v času nosečnosti je mamica soočena z raznimi testi in merjenji, ki vzbujajo strahove in ob katerih trepetaje upa, da je z otrokom vse v redu.

Z rojstvom tako otrok kot mati in oče že v porodnišnici doživijo mnogo pretresov in strahov, ki največkrat ne bi bili potrebni, če bi zmogli preprostega čudenja dojenčkovim zmožnostim, če bi matere verjele v lastne naravne sposobnosti in ne bi bile od zunaj ves čas soočene z raznimi zahtevami, ki vzbujajo tesnobne občutke. Kako lepo bi bilo preprosto zaupati v močno in pogumno moško telo, ki varuje ter ščiti novo življenje in življenje občutljive matere pred vplivi zunanjega sveta. Koliko strahov bi bilo zmanjšanih ali izničenih, če bi zunanji svet zmogel poskrbeti, da bi mlada družina lahko živela življenje, namesto da mora ves čas ugotavljati, kako ga sploh živeti.

Koliko manj strahov bi bilo, če bi preprosto lahko verjeli in zaupali soljudem.

Tudi kasneje so starši soočeni z mnogimi strahovi: biti doma ali v službi, dati otroka v vrtec ali ne, katera šola je najboljša za otrokov razvoj, katero hrano naj jemo, da ne bomo zboleli, cepiti otroke ali ne, kje živeti, da bomo lahko samostojni in neodvisni od lastnih staršev, v kolikšni meri starim staršem prepustiti proste roke pri vzgoji vnukov, katero delo izbrati, da bomo bližje družini, koliko se kot stari starši vtikati v življenje mladih družin … Toliko področij, v katere se je potrebno zares poglobiti, da se počutimo varne, mirne in sproščene.

Kaj ne bi bilo bolj smiselno, če bi si ljudje po skupinah razdelili skrb za življenje vseh, vendar tako, da bi v mislih ves čas imeli dobrobit sočloveka? Koliko manj strahov bi bilo, če bi preprosto lahko verjeli. Otrok materi in očetu, da ga vzgajata z ljubeznijo, mož ženi in žena možu, da sta skupaj močnejša, odrasla sin in hči staršem, da pomagajo po svojih najboljših močeh, stari starši mladim staršem, da bodo zmogli ustvariti lastno materinstvo in očetovstvo.

O, da bi le lahko verjeli ministrom, pravnikom, zdravnikom, trgovcem, učiteljem, zidarjem, duhovnikom … Da delajo za nas najbolje in se nam ne bi bilo treba prav za vsako stvar tresti in preverjati, kaj je za nas dobro in kaj ne. Ker moramo sami toliko preverjati, meriti, tehtati, in analizirati, nam preprosto zmanjkuje časa za živeti življenje.

Ker moramo sami toliko preverjati, meriti, tehtati, in analizirati, nam preprosto zmanjkuje časa za živeti življenje.

V resnici je že samo živeti življenje zelo težko. A tu so prazniki in z njimi novo upanje in spoznanje, da se nam vsaj za eno stvar ni treba bati in nam je v pomoč pri soočanju s strahovi sodobnega časa. Namreč, da je v Resnici živeti mnogo lažje. Ta je že bila razodeta in tudi raziskana (da ne boste predolgo iskali virov, poglejte kar v Sveto pismo), zato nam je vsaj tu prizaneseno. 

Vsem nam želim, da bi se v prihajajočih prazničnih dneh zmogli prepustiti in zadihati življenje v polnosti brez strahov in skrbi, kaj se lahko zgodi in kaj vse moramo imeti pod kontrolo, da bomo mirni. Namesto nenehnega spraševanja, kako bi morali prazniki izgledati, kako bi se morali vesti otroci in odrasli, kaj vse bo skuhala žena in katera darila bi bila najbolj didaktična, razveseljujoča in praktična, bodimo le drug z drugim (brez tehtanja in merjenja koliko, kdaj in kako). Za(D)ihajmo življenje in bodimo hvaležni, da Resnico, ki daje življenje, že poznamo. Pa bo pol strahov takoj odšlo v nebo.      

Janja Grilc, zakonska in družinska terapevtka

Foto: cosozo.com