Reci ne brez slabe vesti

V knjižnici na stojalu z novostmi so mi oči obstale na izzivalni naslovnici, kjer predšolska deklica kljubovalno stoji na svoji očitno izmučeni mamici. Prebrala sem naslov, ki je ravno nasprotje fotografiji: »Reci ne brez slabe vesti«.

Osebni (avtentični) ne ni zavračanje, temveč pomeni reči ja samemu sebi.

Ker sem avtorja (Jesper Juul) poznala, sem si seveda v množici otroških kartonk in slikanic vzela še knjigo zase. Tudi hčer je naslovnica zelo privabila in sem jo kar malo skrivala, da slučajno ne bi poizkusila narediti kaj podobnega na meni. Resnično me je zanimalo, kaj lahko v relativno tanki knjižici avtor pomembnega sporoči.

Ker je slog pisanja zelo poljuden, se hitro bere, tekoče se prepleta tako teorija in primeri iz njegovega osebnega življenja kakor tudi pogovori iz terapevtskih obravnav. Tema postavljanja meja in izrekanja ne-jev je seveda vedno aktualna in zato sem zlahka v predstavljenih dialogih prepoznala tudi svoja ravnanja. 

Če potegnem črto pod samo vsebino, Juul ponovno vabi, da odkrijemo svojo avtentičnost v odnosu do svojih otrok (govori o otrocih, ki so starejši od dveh let) pri izrekanju ne. Dobila sem potrditev, da je težko začutiti, kdaj “lahko” rečem nežen ne. Dejstvo je, da otrok ob tem doživi frustracijo, »toda to sodi k hranilu, ki ga otroci potrebujejo, če želijo vzpostaviti avtentične odnose z drugimi ljudmi«. Ves čas seveda govorimo o ne, ki ne rani dostojanstva otroka in nas starše vabi k prevzemanju osebne odgovornosti. Razveseljujoče je dejstvo, da kljub temu, da matere velikokrat težje rečemo ne svojim otrokom in mogoče prihajamo v stalne konflikte z njimi in s samimi seboj, se lahko zelo uspešno učimo izrekati ne.

Juul trdi, da osebni (avtentični) ne ni zavračanje, temveč pomeni reči ja samemu sebi. »Seveda se odločimo za kompromise in žrtvovanje, ampak če žrtvujemo svoje notranje bistvo in se odpovemo svojim najpomembnejšim mejam, potrebam in vrednotam, ne sklepamo kompromisa z drugimi, temveč s seboj.«

Otroku ne bomo nikoli odrekali potrebe po bližini, po povezanosti, po varnosti, hrani, varstvu, obleki in spanju.

Strinjala sem se, da je zelo pomembno ohraniti sebe, toda še vedno nisem bila čisto prepričana, v katerih primerih rečemo ne in kdaj to ni na mestu. Zato me je zelo pomiril stavek, kjer avtor jasno navede, katere so temeljne otrokove potrebe, kjer pa ni na mestu, da bi starši iskali nežni ne. Otroku ne bomo nikoli odrekali potrebe po bližini, po povezanosti, po varnosti, hrani, varstvu, obleki in spanju.

Knjiga mi je bila všeč, ker ne daje receptov, češ če boš naredil to, bo rezultat tak. Vabi k vseživljenjskemu delu na sebi in spoznavanju ali še bolje rečeno k čutenju otroka v njegovih resničnih potrebah (ne samo spontanih željah) in svojih potrebah, mejah. Ko spoznaš to dvoje, si na dobri poti, da izoblikuješ svoj avtentični način izražanja, tudi ko gre za izrekanje ne.