Pred dnevi sem tukaj pisala o izzivih, ki jih lahko uresničimo v tem poletju. In veste kaj? Ena mojih prijateljic me je vzela resno in (vsaj) enega od izzivov opravila. Z odliko!
Dobila sem pismo
Presenetilo me je. V kopici reklam in položnic se je skrivala še ovojnica s čisto posebno naslovnico. Na ovojnici namreč ni bilo lično napisano le moje ime in naslov, ampak je bila površina zraven na roko porisana s suhimi barvicami. Le kdo bi se lahko tako potrudil?
Ovojnico sem odprla in spet zajela sapo. Notri je bil preganjen list, gosto popisan z lepopisnim rokopisom. In ja, še posebej lepo je bilo, ker je prijateljica uporabila nalivnik (hm, kje je že moj?). Počutila sem se, kot opisujejo v romanih.
Vsebina
Te vam seveda ne bom čisto razkrila, ker je bila namenjena meni. Ampak …
V starih časih so pisma predstavljala povezavo med ljudmi, ki so se imeli radi, si pripadali, pa niso mogli živeti skupaj. In da so ohranjali stik, so se s pismi obveščali o svojih dogodivščinah, pogovorih, razmišljanjih, novicah … S to prijateljico se redno videvava, vmes se slišiva po telefonu, se bereva po elektronski pošti. Tisto, kar se sproti dogaja z vsako od naju, torej veva in spremljava. Si pa redko poveva, zakaj se nama vedno znova zdi tako vredno, da se vedno znova potrudiva za srečanje, klic, SMS sporočilo kar tako, brez razloga, in zakaj sva druga drugi prva izbira, ko čutiva, da recimo nemudoma potrebujeva dodatno molitveno podporo še nekoga tretjega. In to priložnost je prijateljica izrabila točno za to.
V starih časih so pisma predstavljala povezavo med ljudmi, ki so se imeli radi, si pripadali, pa niso mogli živeti skupaj.
Moj odziv
Iskreno povedano – seveda tako pismo vedno zelo poboža po duši in egu. Nalaga pa tudi novo odgovornost. Mene je kar zaskrbelo – sem res tako super, kot me je opisala? In zadaj še vprašanje – kaj če me kdaj zares spozna, pač to, da nisem tako popolna? Vem pa, da je prijateljica odrasla in ve, da nima smisla kogarkoli povsem vkovati v zvezde, ker smo vsi ljudje pač samo to – ljudje. Mi je pa to pismo po drugi strani tudi v izziv, da se zavestno še bolj potrudim upravičiti njeno dobro mnenje o meni.
Kam s pismi?
Sem v obdobju, ko temeljiteje pospravljam stanovanje in prerazporejam stvari s polic. Na svoji polici imam lepo škatlo, v katerim hranim »male zaklade« in v njej je še kar nekaj prostora. 🙂
Ne bojim se, da bi bila s pismi kdaj zasuta, da jih ne bi imela kam spraviti, je pa res, da so prav nekatera pisma eden največjih zakladov, ki jih imam. In zelo rada jih kdaj pa kdaj ponovno vzamem v roke. Dobila sem kopico lepih mailov, povedanih mi je bilo mnogo lepih misli, želja in izpovedi. A večina je poniknila v čas, ki je minil. Pisana beseda pa ostaja. In prav zato je tako dragocen zaklad.
Nadaljujmo verigo
Včeraj sva se s to prijateljico nekam peljali z njenim avtom. In na polički sem opazila podobno pismo, kot sem ga prejela jaz. Namenjeno še eni, njej ljubi, osebi. Še nekdo bo vesel.
Jaz sem podobno pismo to poletje že napisala, sem pa zdaj dobila polet in bom zanesljivo vsaj še kakšnega. Že vem, kdo ga bo dobil. In vabim vas, da si tudi sami zares priskrbite kakšen kos pisemskega papirja in ne pozabite vsak dan skrbno pregledati vsebine poštnih nabiralnikov. Morda pa …
Foto: land22blog.com, img.aws.ehowcdn.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!