Pri spovedi pogumno spregovori

Polonca Sokol
Ponedeljek, 26. marec 2018, 21:19
Image
Všeč so mi uporabna darila. Taka, ki jih poješ, popiješ, porišeš/pišeš, oblečeš, ali pa z njimi ješ, rišeš, koplješ, jih zasadiš … :) Nimam pa rada »praholovcev« (obstajajo seveda čudovite izjeme :)).

Spoved – darilo, ki ni »praholovec«

Spoved ni praholovec, čeprav se marsikdaj obnašamo tako. Spoved je darilo, namenjeno redni uporabi.

Sicer je res, da se ne pokvari tudi, če nanjo pozabimo za daljši čas, ampak najbolj učinkovito deluje, če jo redno uporabljamo. Recimo vsaj enkrat mesečno.

Zorenje osebne spovedi – od »minimalnega standarda« v globino

Spoved ni samo tisto, kar se zgodi v spovednici, temveč se začne precej prej – z razmišljanjem o svojih padcih.

Ko si izprašam vest, moram iti naprej od »minimalnega standarda«, ki ga od nas zahteva Bog v stari zavezi (10 zapovedi). Že samo, če preberemo govor na gori, vidimo, da Jezus od nas pričakuje več.

Naj navedem dva primera:

Temo nečistovanja (»Ne prešuštvuj!«) Jezus dvigne na višji nivo: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.«

In o jezi pravi: »Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo.«

Duhovniki znajo o »minimalnem standardu« povedati zabavne anekdote. Znani sta recimo dve zgodbi:

Spovedovanec pri spovedi: »Redno hodim k sveti maši, poslušam Radio Ognjišče in imam naročeno Družino … drugih grehov pa nimam!« (Hm, od kdaj je pa poslušanje Radia Ognjišče in naročnina na Družino greh ?!?)

Spovedovanec pri spovedi: »Nisem bil priden pa mame nisem v vsem ubogal.« (To izrečejo moški, stari 50 in več let, ki se še vedno spovedujejo tako, kot so se naučili pred prvim obhajilom.)

In če se ne spomnim nobenega »omembe vrednega greha«?

Včasih se kljub razmišljanju zgodi, da se ne morem spomniti nobenega »omembe vrednega« greha. Ker se mi zdi, da ni bilo nič takega. Ali pa se zavedam greha, a se mi zdi, da sem že dobila svojo lekcijo in se iz njega nekaj naučila.

Poleg 10 zapovedi in govora na gori, se zato spomnim še naglavnih grehov: Požrešnost? Napuh, vzvišenost (nadutost, večvrednost), pohlep, »fovšija«? Pa lenoba? Pametovanje? Koliko sem navezana na denar / ideje? Koliko opravljam?

(Pri tem je zelo v pomoč knjiga 7 glavnih grehov ... in kako zgrabiti bika za roge.)

In koliko sem vplival/a s svojim (neprimernim) ravnanjem na druge? Vedno pogosteje se ozrem nazaj in razmislim, kakšne grehe sem počela v mladosti (in se mi tedaj sploh niso zdeli grehi!)? Sem pohujšala fante? Dekleta? Sem bila slab zgled (z oblačenjem, obnašanjem, besedami)?

No, do tu se, vsaj zame nabere že toliko stvari, da jih včasih moram zapisati*.

In, če jih vi tudi na tej stopnji še vedno ne najdete? Spomnim se hudomušnega duhovnika, ki mi je nekoč, ko sem ga prosila, da mi pomaga najti grehe, v odgovor dejal: »Ne najdete grehov? Potem se pa kar v oltar postavite!«

Spregovoriti brez »mendranja«

Grehi vedno s seboj prinašajo tudi sram. A najbrž je ta najintenzivneje prisoten pri grehu nečistovanja (gledanje pornografije, sanjarjenje, samozadovoljevanje, izven poročni spolni odnosi …). Zato smo ljudje razvili spretno izmikanje, da bi se izognili podvprašanjem. »Šesta zapoved mi ne gre najbolje« ali »Pa še nekaj manjših grehov …« ipd.

Pomembno je, da svoj greh slišiš s svojimi besedami, s svojim glasom. Bog bo greh odpustil v vsakem primeru. Ubesedenje pa je pomembno, ker tako grehu naredim pot, da lahko gre iz mene.

Pred leti, ko sem bila na življenjski spovedi, me je duhovnik spodbudil, naj grehe ubesedim jasno in razločno. Kaj in kolikokrat. Brez sramu pred seboj, Bogom ali duhovnikom.

Zelo je namreč pomembno, da svoj greh slišiš s svojimi besedami, s svojim glasom. Bog bo greh odpustil v vsakem primeru, tudi če ga zaviješ v celofan nepotrebnih besed …  Ubesedenje greha pa je pomembno, ker mu tako naredim pot, da lahko gre iz mene.

Spomin na greh, pa čeprav je ta v duhovnem smislu izbrisan, namreč ostane – ne le v spominu v možganih, temveč tudi v telesnem spominu. Poimenovanje greha s svojim glasom pa moč tega spomina oslabi, pogosto nam to pomaga, da ga povsem pozabimo.

Pa še nekaj je pomembno pri konkretnem ubesedenju greha. Če to kombiniramo z osebnim spovednikom (to pomeni, da hodimo vedno k istemu spovedniku, ne naključnemu, ki spoveduje zadnje dni pred praznikom), nam lahko pomaga tudi zavedanje, da bomo že tretjič (osmič, desetič ...) pred istega spovednika prišli z istimi grehi. To nam je lahko v motivacijo, da se še bolj potrudimo, da ne bi spet padli.

Želim vam dobro spoved, dobrega spovednika in veliko poguma v novem življenju, ko boste pogumno vztrajali na novi poti … (Vsaj do naslednjega spodrsljaja … )

* Če zapišete svoje grehe, kar je zelo modro, potem svoj listek sežgite. Ob tem ko gori, boste podoživeli, kako je vaše grehe izbirsal Gospod. Ni jih več!

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor