Postaviti se pred spovednico – stres?

“Resnica vas bo osvobodila” (Jn 8,32), nam vedno znova zagotavlja Jezus Kristus. Toda to osvobajanje je pogosto zelo boleče, včasih celo stresno.

Ni enostavno soočiti vsakdanjega življenja, misli, besed in dejanj z resnico. Če že v svoji notranjosti slutimo, da tisto, kar smo naredili, le ni v skladu z resnico, pa se hitro potolažimo: “Oh, saj je več resnic. Vsak ima pravico do svoje.” Gotovo je to najlažja pot do notranjega miru. Seveda navideznega.

Če pa si priznamo, da smo nekaj naredili ali opustili, kar ni v skladu z našo samopodobo, z našimi ideali in vrednotami, potem se pojavi občutek krivde. To pa ni prijetno. Iščemo pot, kako bi se rešili tega občutka, ki nas ločuje od drugih in nas vodi v osamljenost.

Zakrament spovedi ni le neke vrste odgovor na našo psihično potrebo po tem, da najdemo človeka, pri katerem bomo našli sočutje in solidarnost z našim občutkom krivde. Spoved je v resnici “začetek našega soglašanja z načrtom našega življenja, ki prihaja od drugod – od Boga” (C. Bresciani).

Stres ali srečanje z neizmerno Ljubeznijo?

Povsem razumljivo je, da je vsakega človeka strah napraviti nov korak in tudi drugim pokazati svojo slabotnost s tem, da se postavi pred spovednico.

Povsem razumljivo je, da je vsakega človeka strah napraviti nov korak in tudi drugim pokazati svojo slabotnost s tem, da se postavi pred spovednico. Da bi mogli počasi premagati ta strah, se lahko s kakšnim duhovnikom dogovorimo za spoved kje drugje ali pa ob kakšni drugi priložnosti. Spoznali bomo, da s tem pravzaprav pričujemo o neizmerni Božji ljubezni in njeni pomembnosti za našo duhovno rast.

Kolikor bolj se zavedamo, da se pri zakramentalni spovedi ne soočamo z golo, brezosebno, objektivno resnico, temveč z Jezusom Kristusom, toliko manj doživljamo spoved kot stresno situacijo. Kristus res obsoja greh, toda hkrati ga sprejema nase in nam ga po svoji odrešenjski smrti in vstajenju odpušča.

Nikoli se ne smemo ustaviti zgolj pri zlu in grehu, ki je zaznamovalo naše življenje, temveč se lahko Bogu zahvaljujemo za dobro, ki se je v nas uresničilo po odpuščanju grehov v zakramentu sprave. Ko človek izpove svoj greh pred Bogom in Cerkvijo, odkrije pot, ki ga ne vodi v depresivnost in ponižujočo odvisnost od drugih, temveč mu znova odkriva njegovo največje dostojanstvo, dostojanstvo ljubljenega Božjega otroka ter brata/sestre v občestvu Cerkve.

Nujnost priprave na spoved

Če želimo, da bo naša spoved postala “trenutek” slavljenja Boga in njegove odrešenjske ljubezni, se je potrebno nanjo resnično dobro pripraviti. Kateri so temeljni elementi priprave?

1. Osebna molitev. Zelo pogosto je priprava na spoved skrčena zgolj na premišljevanje, kaj naj naredim in kaj naj povem. Večkrat sploh ni časa za duhovno pripravo v osebni molitvi. In če te ni, potem bo spoved resnično nekaj stresnega in ponižujočega. Če ni molitvene priprave, potem smo pozorni samo na naš JAZ in njegove grehe, ne pa na BOGA in njegovo usmiljenje.Ko človek izpove svoj greh, se mu znova odkriva njegovo največje dostojanstvo, dostojanstvo ljubljenega Božjega otroka ter brata/sestre v občestvu Cerkve.
2. Izpraševanje vesti. Po molitveni pripravi soočimo svoje življenje z evangelijem. Pred Bogom in skupaj z njim pregledamo svoje konkretno življenje v mislih, besedah in dejanjih ter tudi v opustitvah. Dopustimo Bogu, da nam on sam pokaže, kje se naše življenje ne sklada z njegovim načrtom, kaj nas ločuje od njegove ljubezni in resnične ljubezni do sebe in drugih. Vedno je nujna zaupna molitev k Svetemu Duhu, kajti le v njegovi luči moremo videti, spoznati, priznati, obžalovati svoj greh in se od njega ločiti.
3. Kesanje in odločitev. Brez resničnega kesanja, ki prihaja iz ljubezni do Boga, ni mogoč zakrament sprave. Kesanje je spreobrnjenje. Ali smo se resnično pokesali, če ne načrtujemo nove poti življenja z Bogom? Ni dovolj samo priznati greh in ga povedati, potrebno je tudi, da se odločimo ločiti se od njega. Da pa bo odločitev zanesljiva, mora biti natančna, konkretna in primerna.

Je s spovedjo vse končano?

Resnično kesanje se pokaže v naši odločitvi, da bomo storjeno zlo popravili. Poprava naj bo primerna in naj znova postavi tisto, kar je bilo porušeno. Pri naložitvi pokore spovednik upošteva naše osebne razmere in išče, kaj bi bilo v naš duhovni blagor in ozdravitev.

Spoved je tako šele nov začetek nove zvestobe Jezusu Kristusu in poti, na katero nas je poklical.

Na predlog avtorja prirejeno po: druzina.si.
Foto: thecatholicthing.org

Srečanje pri sv. maši in priložnost za spoved

Vabimo vas na srečanje vseh, ki sodelujete v postni akciji (vabljeni seveda tudi tisti, ki v akciji ne sodelujete!). V petek, 27. marca 2015 bo pri sv. Jožefu na Poljanah od 16.30 priložnost za spoved (na razpolago bodo trije spovedniki), ob 17. uri pa bo v Marijini kapeli (ob cerkvi sv. Jožefa) sveta maša. 

Vabljeni!