Osamljenost med prazniki

Povsod lučke, pesmi, dobre želje in veselje … V nas pa osamljenost. Se tako počutite v času praznikov? Niste sami.

P. Leopold Grčar je med božično mašo na Brezjah spomnil na vse ljudi, ki se prav med božično-novoletnimi prazniki najbolj srečujejo z občutkom osamljenosti ali celo zapuščenosti. In takih po njegovih besedah sploh ni malo – v spovednici se sreča z mnogo bolečine, ki jo ljudje nosimo s seboj. O tem pričajo tudi žalostne statistike samomorov v decembrsko-januarskem obdobju. Mnogo je ljudi, ki na zunaj ničesar ne pokažejo, v sebi pa čutijo grozno bolečino, ki izvira iz osamljenosti. Jočejo od znotraj, čeprav na zunaj morda tega ni videti.

Prazni(ki)

Mnogo je okoliščin, ki nas lahko privedejo do občutkov osamljenosti in nas še posebej med prazniki, od katerih običajno veliko pričakujemo, tako radi preplavijo: morda smo izgubili sozakonca ali partnerja, dobrega prijatelja, morda sploh nikogar (več) nimamo, smo zboleli, smo fizično ločeni od družine, v domu za upokojence, morda so otroci odšli od doma, smo po ločitvi ali je naš odnos tako krhek, da se počutimo, kot bi že bili zapuščeni … Vse to so lahko razlogi, da praznike zares občutimo kot »prazne«.

»V tistem groznem letu me je po 20 letih zapustila žena, po 25 letih odpustil delodajalec in grozil mi je rak. Ko sem se neke noči vozil domov, je iz radia donela prisrčna božična glasba. Boleča melanholija je dokazovala globoko bolečino zapuščenosti in izgube, ki sem jo še vedno predeloval. Nič zabavnega,« je enega od božičev opisal ameriški avtor Rusty Wright.

»Prazen stol«

Je vaša družina po spletu okoliščin letos ločena? Morda nas ravno prazen stol ob mizi spominja na to bolečino. Neka vdova se spominja božiča v času po smrti moža: »Zelo malo stvari me je zanimalo. Nisem hotela poslušati božičnih pesmi. Nisem želela, da bi me kdo razveselil. Nisem želela gledati veselih božičnih voščilnic. Želela sem si isto kot zadnjih osem mesecev: moč, da bi se zjutraj prisilila vstati iz postelje, umiti zobe in zajtrkovati.«

O izgubi je pel tudi Elvis Presley v svoji znani pesmi Blue Christmas: osamljeni pevec žaluje za izgubljeno ljubeznijo. Glede na izvajalce, ki so jo še priredili (The Beach Boys, Celine Dion, Loretta Lynn, Jon Bon Jovi, Michael Bublé idr.), še danes gotovo naleti na odprte rane mnogih. In takih pesmi je malo morje. Vse pričajo o boleči praznini, ki jo prazniki le še poglabljajo.

Ni njuno, da smo sami …

Pravzaprav niti ni nujno, da smo sami, ko se počutimo osamljene: tudi odtujenost, družinski prepir in obžalovanje lahko naredijo naše praznike zelo žalostne. Pogosto se zgodi, da ravno ob praznikih, ko smo po dolgem času zares lahko skupaj z najbližjimi, nastopi čas za soočenje z vsem bolečim v družini in se najhitreje ranimo ter občutimo pekočo bolečino naših nerazrešenih odnosov, ki jih v obilici dela tako zlahka postavljamo na stranski tir. Za mnoge je ta občutek še toliko bolj boleč – kot bi stali sredi trga, kjer mimo nas vsak trenutek drvi množica ljudi, nas pa ne bi nihče opazil –, ker so sicer ves čas v družbi, pa jih nihče zares ne vpraša: »Kako si?«

Lahko si pomagamo

Več je dejavnikov, ki nas lahko spravijo v takšna občutja. Dobra novica je, da na nekatere lahko vplivamo, če si tega zares želimo. Visoka pričakovanja in veliko predprazničnih obveznosti lahko vodijo v fizični in psihični stres. Dobra novica: Lahko si pomagamo. Moramo pa se odločiti za spremembo in postaviti prioritete, ki nas bodo vodile čez praznike. Žal nam le sledenje občutkom ne bo vedno pripeljalo tja, kamor si želimo.Če si želimo lepo preživeti čas med prazniki, si moramo za to tudi vzeti čas (kar je danes vedno večji »luksuz«). O tem se na koncu vedno odločamo sami. Morda ne bo vse pospravljeno in videti kot iz škatlice, bo pa zato preprosto in napolnjeno s tistim, kar nas dela mirne: za nekatere je to dobra duhovna priprava, za druge prijetni večerni pogovori (v živo), morda dobra spoved, spet za nekoga prebiranje dobre literature. Laho tudi dobro načrtovan čas za vse opravke … Poti je ogromno, vsak si izbira in odloča za svojo.

Tudi velika decembrska nakupovanja, ki se preveč poznajo na naših denarnicah, nas lahko pripeljejo do praznih občutkov, saj s pretiranim nakupovanjem in/ali obdarovanjem pogosto poskušamo zapolniti praznino, ki ji z darili vsaj začasno uidemo. Psiholog dr. Michale Spevack s kanadske univerze McGill, dodaja, da je tudi »prenajedanje in prevelika količina pijače v kombinaciji s premalo spanca lahko formula za ogromna čustvena nihanja«.

Kako se lahko soočamo z »božično žalostjo«?

P. Leopold Grčar je v svoji pridigi poudaril, da prav k takim ljudem Kristus prinaša dobro novico, prav z njimi želi najprej praznovati. Če Ga zmoremo sprejeti, bodo naši prazniki gotovo prijetnejši, predvsem pa bolj polni. Ne z zunanjimi stvarmi, temveč z duhovnimi: mirom, spokojnostjo, sprejemanjem situacije, predvsem pa z upanjem, da je še Nekdo z nami. In ta Nekdo nas ne zapušča.

Nekaj konkretnih predlogov lahko pomaga, da si sami pomagamo, da bo božična skrivnost vstopila tudi skozi naša vrata:

1. Preživimo nekaj časa z ljudmi, posebej takimi, ki so pozitivno naravnani in nam dvigajo duha. Za mlajše generacije: čeprav se nam zdi, da smo z moderno tehnologijo le klik od prijateljev, nas družabna omrežja ne morejo osvoboditi občutka osamljenosti. Lahko pa pomagajo z dobrim nasvetom.
2. Redno telovadimo. Pospešeni krvni obtok lahko pomaga zbistriti misli.
3. Pravilna prehrana: »čokoholiki«, pozor – hiter skok nivoja krvnega sladkorja vas resda hitro spravi v »višave«, a le začasno … in neizbežno sledijo tudi »nižave«. Zato nas instant čokoladna tolažba žal ne more zares spraviti v boljšo voljo.
4. Prižgimo luči! Ob kratkih dnevih ima pozitiven učinek tudi umetna svetloba. Še toliko bolj pa naravna – užijmo sončni vzhod (vsak ga lahko, le zgodaj je treba vstati). Če se da, ga doživimo zunaj.
5. Govorimo o svojih občutkih. Če jih držimo zaprte nekje globoko v sebi, lahko povzročijo mnogo telesnih in duševnih posledic (na primer anksioznost, želodčne razjede, izbruhe jeze …).
6. Dajajmo drugim. Postanimo prostovoljec. Vedno več raziskav ugotavlja, da je dajanje ključno za optimalno psihično in mentalno zdravje v današnji hiteči in »razdrobljeni« družbi. (Nekateri kalifornijski psihiatri svojim pacientom celo »predpisujejo« prostovoljstvo.)
7. Omejimo zneske, ki smo jih pripravljeni nameniti za decembrske nakupe in obdarovanja. In tega se tudi držimo! Preprečimo računske glavobole ob koncu meseca.
8. Iščimo moder nasvet. Morda se nam to na začetku zdi ponižujoče, a vsi lahko sprejmemo dober in zavrnemo slab nasvet. Dober nam lahko pomaga »krmariti« v težkih dneh.
9. Razvijmo duhovne korenine. Tudi tu raziskave kažejo, da se verni ljudje drugače soočajo s težkimi trenutki od nevernih.
10. Večkrat pomislimo na to, zakaj praznujemo božič. Kdo se je takrat rodil in kaj nam sporoča? Zakaj je božič razlog za tako veliko veselje? Morda bomo zaupnega prijatelja na koncu našli v bližnjih jaslicah ali cerkvi.

Novorojeno dete nas ne pušča samih

Vera nam daje trdno upanje, da Boga skrbi za nas, da nas ceni, nas posluša in nas tolaži. Jezus je prišel na svet za vse nas. Da ne bi bili več sami. Ni prišel le zato, da bi nam povedal pomembne stvari, temveč tudi zato, da bi na svoje rame vzel križ z našimi težavami in ga nesel za nas. Prišel je zato, da v trpljenju ne bi bili sami. Nato je vstal od mrtvih, da bi nam dokazal, da ima trpljenje smisel. Ni to zares velik dokaz ljubezni, ki jo ima Bog do nas? Lahko zaupamo takemu ljubečemu in zvestemu Bogu?

Vir: www.thoughts-about-god.com

Vira fotografij: http://themicrowavegirl.com, http://poemsandponderings.wordpress.com