Odpustila sem očetu

Uredništvo iskreni.net
Torek, 28. april 2009, 6:28
Image
Ni globlje rane kot zavrženost s strani staršev. Po 10 letih sem se želela ozdraviti teh ran.  

Vsako leto sem 15. julija praznovala rojstni dan. Včasih sem bila skupaj s prijatelji, spet drugič nekje na počitnicah. Bila je samo ena stvar, ki se je ponovila vsako leto in se je dobro spomnim. Nameravala sem poklicati svojega očeta, da bi mi zaželel vse najboljše. Prepričana sem bila, da oče ve za moj rojstni dan in želi govoriti z menoj, samo poklicati me ne more.

Moja mama je bila gospodinja in moj oče tesar. Velikokrat je bil oče brez dela, kar je bila velika finančna obremenitev za našo družino. Bila sem jezna nanj, ker ni ustrezno poskrbel za nas. Obtoževala in krivila sem ga.

Kot otrok nisem vedela, zakaj očeta ni doma, čeprav nima dela. Vem, da me je družina poskušala zaščititi s tem, da mi zadeve niso razložili, vendar s tem, da mi niso povedali, kaj se dogaja, nisem mogla razumeti situacije. V odsotnosti kakršne koli informacije, sem mislila, da očeta preprosto ne briga. Zelo slabo sem se zavedala, da ga zelo skrbi, pač pa ni mogel narediti več kot to, kar je naredil.

Ker sem bila še premlada, da bi razumela situacijo, sem se prepričala, da je moj oče slab človek, ki me nima rad, ne skrbi zame in ne želi biti del mojega življenja. Mislila sem, da nisem vredna, da bi imel rad in skrbel zame. Jezna sem bila nanj in ga krivila za vse.

Moja mama in oče sta se ločila, preselila sem se k babici in prekinila vse stike z očetom.

Odhajanje

Ko sem odraščala, sem začela brati knjige o samopodobi. Tam se je ponavljala tema: Utrdite odnos z očetom. Ujeta sem bila v sindrom: oče me ne mara, kar je vplivalo na moje vsakdanje življenje in vse moje odnose. Vedela sem, da je odgovor v tem, naj grem preko preteklosti in sama najdem stik z očetom.

Eden od najtežjih stvari v življenju je spremeniti se. Veliko lažje je živeti z bolečino, katere smo že navajeni. Spremeniti se pomeni trdo delo. Čeprav imaš občutek, da si nekaj že pustil za sabo, pa še vedno ostaja v tvojih mislih. Iti do očeta in pustiti za sabo jezo in bolečino, je velik korak. Mogoče bi vseeno šla svoje življenje naprej in bi s časom pozabila.

Po parih neuspešnih zvezah, sem spoznala, da nisem sposobna za zdrav odnos, zato sem se odločila za ta velik korak. Ni bilo enostavno najti očeta po vseh teh letih. Skoraj sem že obupala, ker je iskanje povzročilo še dodatne težave pri tem že tako bolečem postopku. Lahko bi se enostavno obrnila in šla nazaj. Ampak vedela sem, da brez tega ne bom mogla pustiti za sabo preteklosti in pozdraviti ran.

Nova luč

Po skoraj 10 letih brez kakršnega koli stika sem šla obiskat svojega očeta. Na poti tja sem si predstavljala, kako bo potekal pogovor. Morda mu bom z besedami izlila ves gnev in jezo, ki sta se kopičila v meni vsa ta leta. Mogoče mi bo tudi sam imel kaj povedati. Morda bom odšla v jezi in se nikoli vrnila. V mojih mislih je bilo neskončno možnosti. In nobena ni bila preveč prijetna.

Ko sem vstopila v očetovo hišo, sem dobila odgovor na veliko mojih vprašanj. Moj oče živi v domu za duševno bolne. Privlekel se je do mene in me rahlo objel. Potem sva sedla in se pogovarjala. To je bil preprost pogovor, ki ni presegal ravni otroka, ampak tu se je začelo moje ozdravljenje. Ni bilo nobenega boja, ne zamer, ne obtožb. Samo dve osebi, ki si neizmerno želita novega odnosa. Vsa ta leta krivde in bolečin so bila zaman. Če bi le bila pripravljena odpreti oči in videti, kaj se je zares zgodilo, bi lahko prihranila leta bolečin.

Ni globlje rane kot biti zapuščen s strani staršev. Ampak nisem bila zapuščena. Če je kdo koga zapustil, sem bila to jaz.

Sedaj sem videla mojega očeta v popolnoma novi luči. To je človek, ki mi je dal življenje, in mi skušal pomagati najbolje kot je lahko. In mogoče bi bilo življenje lepše, če bi ga bila sposobna podpirati v njegovi bolezni.

Moj oče je bil bolan. Odpustila sem mu. Preteklost sem pustila za sabo in sprejela, da je bilo kot je bilo, in tega ne morem spremeniti. Vse, kar lahko naredim, je nov začetek z iskrenim odpuščanjem, iz srca.

Vem, da sem tudi sama naredila napake. Morda bi bila vsa ta leta drugačna, če bi takrat videla pravo sliko. Če bi sprejela očeta takšnega, kot je in ne takšnega, kot bi si jaz želela, da bi bil. Očetu sem se opravičila in on mi je z velikim veseljem odpustil. Spoznala sem, da bo veliko težje odpusti sami sebi.

Izberi življenje

Odpuščanje ima neverjetno moč. Odkrila sem, da je bilo odpustiti očetu neverjetna priložnost zame, da lahko stopam v zdrave odnose. Brez tega bi se še vedno vrtela v začaranem krogu obtoževanj in jeze.

Kmalu po tem, ko sva z očetom na novo zaživela najin odnos, se je moje življenje dramatično izboljšalo. Do ljudi sem lahko pristopala odprto in z zaupanjem. S tem, ko sem sprejela očeta takšnega kot je, sem mogla sprejeti tudi druge, vključno z menoj.

Zdaj imam z očetom redne stike in ga pogosto obiščem. Skupaj greva na sprehod ali na večerjo. Večkrat preverim, kako se počuti v domu, če osebje dobro skrbi zanj, če se lepo razume z drugimi »varovanci«.

Sprejela sem svoje življenje takšno, kot je. Sprejela sem svojega očeta točno takega, kot je. Vsak dan je nova priložnost za odločitev. Danes sem se odločila, da ne želim več biti jezna, da ne želim več biti osamljena.

 

© Copyright iskreni.net

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor