Očetov pogovor z dojenčico

Ste si kdaj zaželeli, da bi vaš dojenček spregovoril? Kaj menite, da bi vam povedal? Kaj bi želeli od njega izvedeti?

S to mislijo se je poigral britanski oče Ben Wakeling in nastal je zanimiv dialog:

Ura je pet zjutraj, tako imenovani »čas vic«: prezgodaj, da bi bil že pokonci, in prepozno, da bi šel nazaj spat. Sem v predsobi in skušam zazibati v spanec tečno, smrkajočo in nergajočo dvomesečnico. Potem pa se zgodi nekaj nadvse nenavadnega.

Ko z na pol zaprtimi očmi in komaj še trdno na nogah sam pri sebi mrmram »Jemima, zakaj ne moreš kar preprosto zaspati?«, se Jemima naenkrat preneha zvijati in me pogleda.

»Zakaj bi morala?« reče. V hipu jo preneham zibati in osuplo pogledam.

»Zakaj govoriš?« zajecljam.

»Ah, saj že od nekdaj znam govoriti,« mi odgovori. »Samo odločila sem se, da še ne bom.«

Ves zbegan sedem in skušam izkoristiti priložnost za to, da bi dobil nekaj odgovorov na vprašanja, ki si jih pogosto zastavljam.

»Daj, povej mi,« ji rečem, ko jo primem pod pazduhami in dvignem v višino oči, »zakaj se ne moreš umiriti? Nahranjena si, imaš čisto pleničko, podrl sem ti kupček … zdaj bi morala že na pol spati!«

Jemima skomigne z rameni, kolikor pač more, glede na to, da so njena ramena stisnjena ob njena lica.

»Jaz sem pač dojenček, ne razmišljam logično,« pravi skozi stisnjene ustnice. »In včasih me stvari iz novic vznemirijo. Kot trenutne poplave v državi, recimo. Ne mislim neprestano samo na hrano … za razliko od nekaterih ljudi.«

Sedaj je trenutek, ko mene malo zvije.

»Poleg tega,« doda z navihano iskrico v očeh, »te je včasih tako zabavno malce razburiti. Tvoj glas postane tako visok. Mimogrede, če me takole držiš, se počutim zares neprijetno.«

Opravičim se ji in jo nežno preložim v svoje naročje. Malce pomiga in se s hrbtom ugnezdi vanj.

»Kaj te še zanima?« sprašuje, ko ploska s svojima ročicama.

Za trenutek pomislim. »Ali se spomniš, kako sem se pogovarjal s tabo, ko si bila še v maminem trebuhu?«

»Ja, se. Bilo je precej pomirjujoče. Ni mi pa bilo všeč, ko si pel. Ali ti je že kdo povedal, da si čisto brez posluha?«

»Hej, z mojim petjem ni nič narobe!« protestiram. »Kaj pa porod? Se spomniš česa?«

Jemima se s prsti treplja po ustnicah in razmišlja. »Je posamezne delčke. Ampak ne prav dosti,« mi pove. »Spomnim se, da sem slišala nekakšen direndaj, potem pa sem bila iztisnjena ven na mizo kot zobna pasta iz tube. Ni bilo posebej prijetno in, če sem čisto odkrita, v maternici je bilo res prijetno in toplo.«    

Za trenutek se zaustavi, potem pa se zareži: »In spomnim se, da si ti jokal.«

Zardim. »Nisem.«

»Seveda si. Mislil si, da te nihče ne vidi. Ne skrbi, saj to ni nič slabega.«

Sledi premor, ko Jemima napne svoje trebušne mišice, iztegne svoje noge, temu pa sledi pokljajoč zvok.

»Oh, Jemima.« Moja ramena se povesijo, ko jo dvignem, da bi povohal njeno zadnjo plat.  

»Ali sploh veš, kako me spravljaš v zadrego, ko to počneš?« jezno reče skozi svoje stisnjene čeljusti.

Ignoriram jo. »Zakaj se moraš vedno pokakati ob najbolj nepravem času?«

»Potem mi pa ti povej, kdaj je primeren čas za to, pa se bom takrat.«

Ima prav. Poležem jo na previjalno podlogo in potegnem pleničke in mokre robčke in kuhinjskega predala.

»Saj veš, da bom s petami brcnila v umazano pleničko, ko mi jo boš dal dol, kaj ne?« Njen ton je zelo stvaren, brez kančka obžalovanja.

Ustavim se in jo pogledam.

»Ali misliš, da sploh znam to prav početi?” jo vprašam. Nasmehne se, spusti vetrič in se še bolj široko nasmehne.

»Ne skrbi,« pravi in nežno pokima, »odlično ti gre!«

S širokim nasmeškom jo začnem previjati.

»Očka …«

»Ja?«

»Veš, šele nekaj tednov sem pri vas, pa mislim, da sem te že uspela oviti okoli prsta, kaj ne da?«

Še vedno se smehljam, ko vlečem novo vrečko za umazane pleničke iz zavitka, in rečem: »O, ja. Vem.«

Vir: parentidish.com