Obisk kipa Marije iz Fatime – mir sredi družinskega kaosa

Mojca Koren Lapajne
Nedelja, 15. oktober 2017, 5:21
Image
fatimska marija0
Sredi sobotnega popoldneva, ko sva z možem izkoriščala vsako minuto za zadnja dela pri hiši in ob tem poskušala zabavati dva otroka, sem prejela klic od župnika: »Jutri popoldan ste na vrsti, da prevzamete kipec.«

Kip Marije iz Fatime, ki v teh mesecih obiskuje družine po Sloveniji, je bil pripravljen, da ga sprejmemo v naš dom.

Ob tem se mi je zameglilo in skozi misli so mi udarile naše obveznosti v naslednjih dveh dneh, ki so bile neodložljive. Nemogoče bi ga bilo gostiti – v nedeljo popoldne je potrebno pobrati enega sina pri skavtih, oditi k tašči na kosilo za njen rojstni dan, iti v ponedeljek zjutraj na specialistični pregled (ki se glede na gnečo lahko zavleče), mož je imel dva sestanka, poleg tega pa sem z enim samim pogledom ocenila, da stanovanje niti približno ni v stanju sprejeti nečesa tako pomembnega – saj je še odložiti nimam kam!

Panika!

»Lahko pride v ponedeljek popoldan?« sem vprašala z glasom, ki je klical po pomoči. Dogovorila sva se, toda takoj, ko sem odložila telefon, me je zajel drugi val obupa: dogovorjena sem bila za pomoč prijateljici, peljati bi morala sina na nogomet, v torek bom morala vrniti aparat, ki mi ga bodo dan prej v ambulanti namestili za 24 ur, mož ima spet neodložljive sestanke. Žal mi je, draga Marija, nimamo te časa sprejeti v naš dom!

fatimska marija2

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno.« (Lk 10, 41-42)

Medtem ko sem brezglavo sesala, brisala prah, kričala na otroke, naj bodo koristni in po telefonu na različne konce odpovedovala našo prisotnost, sem se spomnila na Marto. Na tisto Marto, ki ji je sredi dnevne sobe sedel Jezus, se bil voljan z njo pogovarjati in jo učiti o ljubezni, ona pa je sem ter tja letala s krpo in pladnjem peciva. Nasmehnila sem se. Ok, dovolj teh neumnosti, prihaja Marija!

Prišla je tiho, a tako veličastno. Ni se zmenila za posodo v lijaku. Ni se zmenila za hrup dveh otrok, ki sta se v enem kotu vročekrvno prepirala za igračo. Ni se zmenila za kričanje tretjega, ki je skakal po postelji.

V trenutku, ko smo Marijo postavili na pripravljen oltarček in prižgali svečke, je z mirom napolnila ves prostor.

V trenutku, ko smo jo postavili na pripravljen oltarček in prižgali svečke, je z mirom napolnila ves prostor. Zdelo se je, da se je čas ustavil in da nas nič, kar obstaja zunaj vhodnih vrat, naslednjih 24 ur ne more zmotiti.

24 ur drobnih čudežev

»Kampirali« smo vsi v eni sobi. Dolgo v noč smo ob kitari prepevali, molili, se pogovarjali, se smejali. Niti spomnimo se ne, kdaj smo se kot družina čutili tako umirjeno, uglašeno, povezano.

Mi, ki vsi skupaj zvečer redko zmoremo molitev, ne da bi se ob njej kdo od otrok stepel ali si čez mizo grozil, smo zmolili vse dele rožnega venca brez incidentov! Vmes so glavice druga za drugo omahovale na napihljivih blazinah, v soju sveč so mirno sanjale. Pogovor z možem se je ob pikniku na tleh zavlekel dolgo v noč …

Nov dan smo ponovno začeli s pesmijo, molitev je kar sama sledila in se nadaljevala skozi dan, enkrat z enim, drugič z drugim družinskim članom. Resda nam ni uspelo, da bi bili vsi stalno navzoči, je pa vse stalno spremljal mir, ki ga je kip izžareval sredi doma. Po dolgem času je popustilo breme v prsih, ki se je nalagalo skozi zadnje mesece.

Bilo je veliko veselja, upanja, priprošenj. Bilo je spoznanje, da je naš vsakdan sestavljen iz ogromno balasta, ki nam krade mir. Bila je hvaležnost za dar vere in za dar družine.

In bile so solze v očeh, ko je odpotovala dalje. Marija, hvala za tvoj mir sredi našega kaosa!

fatimska marija1

Foto: learnvest.com, družinski arhiv

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.