Nenavaden nasvet Marthe Robin, kako živeti, ko nas tarejo skrbi in ni časa za molitev

Agata Hren
Piše: Agata Hren
Nedelja, 26. november 2017, 7:16
Image
ženska
Foto: relaxingcafe.com

Že kar nekaj časa nazaj mi je mami kupila knjigo Zmagoslavje srca. Kratke zgodbe pod Marijinimi sporočili iz Medžugorja so bile moje gradivo za večerno razmišljanje. Od vseh raznovrstnih in ganljivih zgodb pa mi je ena še prav posebej ostala v spominu.

Sedaj, ko kot mati dveh resnično izkušam, kaj pomeni hrepenenje po tihi molitvi, ki v vsakdanjem kaosu vseh opravil in opravkov sploh ne pride na vrsto, se me je zgodba še globlje dotaknila.

Zgodba gre nekako takole.

Marthe Robin je bila francoska laikinja in mistikinja. Rodila se je leta 1902. V mladosti (viri, kdaj se je to zgodilo, se razlikujejo) je popolnoma ohromela, a kljub temu v sebi ohranila nenavaden notranji žar. Bila je vedre narave in dobra, zato so jo imeli ljudje zelo radi.

Več kot petdeset let je vsak petek doživljala Kristusovo trpljenje in več kot petdeset let ni ne jedla, ne pila, ne spala. Njena edina hrana je bila sveta evharistija.

Stotinam ljudi je pomagala s svojo molitvijo in navdihnjenimi besedami. Ena izmed njih je bila tudi Bernardette C. Imela je osem majhnih otrok, ko je leta 1939 izbruhnila vojna. Moža so leto pozneje ujeli nacisti in ga odpeljali v Nemčijo v koncentracijsko taborišče. Ostala je brez sredstev in sama za vse.

Sredi vojne je hranila in vzgajala svoje otroke ter večkrat bila na smrt utrujena. Trpela je še toliko bolj, ker o možu ni bilo nobenih novic. Bala se je najhujšega – morda je umrl, morda ga mučijo ali pa leži sestradan kot živ okostnjak v kakšnem bunkerju. Leta 1943 so k njej prišle novice o Marthi Robin. Odločila se je, da pojde k njej na obisk in po nasvet.

marthe robin 750x500

Marthe Robin

Odpravila se je na dolgo pot z vlakom, saj je bil njen dom nekaj sto kilometrov stran. V to srečanje je vložila vse svoje upe, saj ji lahko pomaga le svetnica njenega kova.

Na vlaku si je v miru sestavila vprašanja, ki jih bo zastavila Marthi – vse od materialnih skrbi s hišo do nenehne zaposlenosti s kuhanjem, pranjem in ostalimi gospodinjskimi stvarmi, do tega, kaj naj stori glede nenehne zaskrbljenosti, kje bo dobila dovolj denarja, da bo s svojimi malčki preživela.

Ob vseh življenjskih skrbeh je Bernadette žejalo po zbranosti in molitvi, za katero pa doma ni imela veliko možnosti. Sklenila je, da bo Martho vprašala, kako naj kljub neznosnim razmeram, v katerih se je znašla, najde čas za Boga.

Utrujena, a polna upanja je prispela v Chateuneuf, kjer je živela Marthe, in se vpisala na seznam tistih, ki želijo, da jih Marthe sprejme. Že prvi dan so jo poklicali, da je na vrsti za deset minut pogovora z njo. Po poti do nje si je vestno ponavljala vprašanja in pripravljala, kako bo izrazila vso stisko zadnjih treh let, ko je živela brez novic o možu.

V Marthini sobi je bilo temno kot v rogu in Bernardette je, vsa vznemirjena, sedla na stol ob njeni postelji. Predstavila se je in želela nadaljevati s pripravljenim govorom, ko je besedo prevzela Marthe in se takoj navezala na njeno kmetijo, domača opravila, otroke, skromne, a okusne obede, ki jih je s takšno ljubeznijo pripravljala ... Skratka, točno to, o čemer Bernadette ni želela slišati niti besede.

Deset minut se je tako izteklo in nič ni šlo po Bernadettinem načrtu. Za nasvet glede molitve sploh ni mogla vprašati.

Tik preden je Bernardette odšla, je Marthe vzkliknila: »Ah, veste, kaj naredite: hitro se vrnite domov in ko boste prišli, pogrnite praznično mizo in pripravite slasten obrok za otroke.«

Bernadette se je ranjena v duši napotila proti domu. Čakala jo je dolga pot in spraševala se je, zakaj je toliko upanja polagala v ta obisk, zdaj pa je tako razočarana. Rekla si je: »Ni bilo vredno iti na tako dolgo potovanje in obiskati takšne svetnice, da bi slišala, kako je treba dobro kuhati! Še posebej, ko ni niti denarja za to!«

Kljub temu je Bernadette ubogala. Spraskala je skupaj borno premoženje in pripravila praznično večerjo. Skupaj z otroki je sedla za mizo.

Med večerjo je zazvonil hišni zvonec. Na pragu je stal njen mož. Bil je živ!

»Poglej, kot nalašč, pripravila sem praznično večerjo!«

 

Zgodbo in še mnoge druge najdete v knjigi sestre Emmanuel Zmagoslavje srca, ki jo je izdala Založba Salve.

Za še več dobrih vsebin.
Pomladna donacijska akcija se končuje. Podprite nas še danes!
0€
25.200€

52%

13.224€
Akcija se zaključi:
30.06.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.