»Ne boj se za Boga do konca razdati svojega življenja«

Foto: Shutterstock

V božičnem času je v ospredju praznovanje družine. Na svečnico, ko se poslovimo od jaslic in beremo o Jezusovem darovanju, pa posebej praznujejo tudi tisti, ki so Bogu podarili sebe vsega – redovniki in redovnice.

Dva izmed njih smo povprašali, kaj jima pomeni današnji praznik (ki ga imenujemo tudi dan Bogu posvečenega življenja) in kako ga doživljata.

s. Jana Rovtar, uršulinka

Jožefov in Marijin korak v tempelj in darovanje otroka Bogu je zame osrednja podoba in sporočilo svečnice.

Če svet, ki nori (priznajmo si, tudi mi, posvečeni, z njim), skoraj ne potrebuje več Boga, smo danes redovniki in redovnice tisti, ki v tempelj prinašamo prvorojence, bolnike, brezposelne, ranjene družine, mlade – ma ne sami – z vsemi kristjani.

Naša vrednost ni v izobraženosti ali ustanovah, ki jih vodimo. Smisel posvečenega življenja je v tem, da spomnimo na Boga, mu pripravljamo pot, ga pričakujemo, hrepenimo po njem in ga pomagamo prepoznati.

Jasno – ne le z molitvijo in z besedami, tudi z najbolj preprostimi dejanji. Samo to, vse ostalo je na drugem mestu.

Svečnica osveži smisel mojega posvečenja in mi da pogum, da bi ga živela zares, radikalno.

br. Matej Štravs, kapucin

Ob svečnici, ki je dan posvečenega življenja, se vsako leto znova sprašujem, kako naj jaz osebno Bogu podarjam svoje življenje.

Ob tem mi najprej pride na misel velika hvaležnost za vse, kar mi je Bog v tem življenju podaril.

Najprej sem globoko hvaležen za življenje, ki sem ga prejel od Boga po ljubezni mojih staršev. Zelo sem hvaležen za sobrate v samostanu, s katerimi lahko skupaj živim, molim in s katerimi lahko skupaj služimo Bogu.

Iz srca sem hvaležen za duhovniško posvečenje, ki sem ga prejel in ob katerem sem močno začutil, da je Bog na moji strani in da me bo spremljal skozi življenje.

Hvaležen sem za številne trenutke izjemne Božje bližine kot tudi za preizkušnje v življenju, po katerih me je Bog veliko naučil in me pripeljal bliže k sebi.

Bogu sem hvaležen za čudeže, ki sem jih videl na lastne oči, kot na primer takrat, ko sem daroval maše za zdravje določene osebe in je zares ozdravela. Vesel sem za vse trenutke, ko z Božjo pomočjo uspem komu pomagati ali nekomu pokazati pot k Bogu.

Zaključiti želim z mislijo, ki se mi je pred tremi leti porodila med molitvijo v kapeli na kraju Jezusovega rojstva v Betlehemu: »Ne boj se za Boga do konca razdati svojega življenja. Ne boj se biti ustvarjalen, ko delaš za Boga.«

Svečnico je za dan Bogu posvečenega življenja razglasil sveti papež Janez Pavel II. 2. februarja 1997. To pomeni, da je ta dan od tedaj dalje  praznik redovnikov in redovnic.