Moj otrok – tako majhen in tako velik zgled v veri

Mojca Koren Lapajne
Nedelja, 30. april 2017, 5:11
Image
otroka na mivki
Najin sedemletnik se je v peskovniku igral s svojo prijateljico. Bil je petek, ura je odbila tri popoldan in zaslišalo se je zvonjenje. »Bova molila?« ji je predlagal povsem sproščeno.

Njegova prijateljica ni imela pojma, kaj jo sprašuje. Jaz pa nisem imela pojma, kako naj reagiram.

Samo na debelo sem požrla slino, naredila dva koraka proti njima in nato enega nazaj in se spraševala. Naj vskočim in razložim? Naj vskočim s popolnoma drugo temo? Naj dovolim, da ji sam razloži?

Pomislila sem celo na to, da se bova morala zvečer pogovoriti o tem, da ravno vsakemu in povsod pač ne moreš govoriti o Bogu!

»Če ne postanete kakor otroci …«

In ob tej zadnji misli, da pogovor o Bogu ni za povsod, me je obšlo: »Čakaj, zakaj pa ne?«

Morda zato, ker imamo z vsakim letom, ki nas loči od otroštva, v sebi več sramu glede izražanja svojih načel? Ker ne želimo pred drugimi izpasti čudni, zaplankani, zastareli? Ker imamo že tako sprane možgane z mnenjem »večine«, da si ne upamo spregovoriti o resnici? Ker smo preobremenjeni s tem, kaj si bodo drugi mislili?

Ne le svojim znancem, še najbližjim prijateljem in včasih celo svojemu možu mi je težko reči: »Bova molila?« In ob tem, ko jim upam brez premisleka kadarkoli predlagati obisk kina, gledališča ali skupni tek, le redkim predlagam, če bi šli skupaj k maši.

Življenje, ki ga moj otrok kot kristjan živi vsak dan, je točno táko, za katerega bi sama rada večkrat zbrala pogum.

Ravno tistega dne, v petek, nekaj čez tri popoldne, sem šele jasno razumela, kaj je želel povedati Jezus, ko je dejal: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3)

»Oznanjajte med ljudstvi njegova dela« (Ps 9,12)

V veri mi je moj otrok velik zgled. No, ni sicer ravno zgled ob nedeljah pri sveti maši, ne starejšim, še manj pa vrstnikom. Toda življenje, ki ga otrok kot kristjan živi vsak dan, je točno táko, za katerega bi sama rada večkrat zbrala pogum.

Ker se pred jedjo vedno pokriža, tudi kadar jemo zunaj. Jaz? Odvisno. Včasih še »Bog požegnaj« le bolj zamrmram, odvisno od družbe.

Ker mu je samoumevno, da me opomni. »Mami, tole pa ne bo v redu!« »Mami, a nisi rekla, da v postu ne boš jedla čokolade?« »Mami, pozabili smo zmoliti.«

Ker pripoveduje zgodbe iz svetega pisma, pripoveduje o Jezusu, svetnikih. Komu? Komurkoli pač, če beseda nanese ali nakaže v to smer. In to z enakim načinom in zavzetostjo, kot bi pripovedoval o dogodkih iz šole. Kot da bi bil pogovor o Jezusovem življenju nekaj povsem običajnega. Kar bi pravzaprav moral biti!

Ker moli in k molitvi povabi tudi druge. In ob tem ne vidi čisto nič spornega!

Ker verjame in ne podvomi niti takrat, ko ne gre po njegovem planu. Zaupa, kot zaupa svojim staršem, da bo zanj dobro poskrbljeno. Ni še preračunljiv in ne tehta še obljub in darov.

In ko ga takole opazujem, si mislim: »Kakšen pogum!« Vendar to ni le pogum. Je predvsem nedolžnost in čistost, ki ju svet še ni odvzel.

Foto: amazon.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.