Moj otrok je podvomil o Bogu. Kaj naj storim?

Vir: Shutterstock

Nekateri otroci se že zelo zgodaj začnejo spraševati o obstoju Boga, drugi šele v najstniških letih. Kakšna je vloga nas, staršev, takrat, ko otrok izrazi dvom o svojih dotedanjih prepričanjih?

Če smo sami prepričani, v koga in predvsem zakaj verujemo, bomo veliko lažje tudi otroka popeljali skozi vprašanja, ki se bodo prej ali slej gotovo pojavila.

»Kako naj vem, da Bog res obstaja?«

»Kako naj vem, da v Svetem pismu ni vse izmišljeno?«

»Je razumno verjeti, da je Jezus res vstal od mrtvih?«

»Kaj se zgodi z ljudmi, ki umrejo, ne da bi slišali za Jezusa?«

Takšni in še bolj teološki dvomi se lahko pojavijo sami od sebe, ob poglabljanju v vero, lahko pa tudi ob izzivanju s strani vrstnikov (»Sveto pismo je zgolj zbirka mitov in legend,« »Jezus ni nikoli živel,« ipd.).

Oboje je dobro, kajti ob tem otrok v veri raste, če le znamo njegov dvom sprejeti kot nekaj pozitivnega in to tudi izkoristiti.

Kako lahko torej otrokove dvome obrnemo v prid zaupni in stalni veri v Boga?

S spodbujanjem vprašanj in odgovorov v otroku razvijamo kritično mišljenje, ki mu bo pri zagovoru svoje vere med vrstniki v veliko večjo pomoč kot dejstva, ki bi jih našteli.

1. Začnite zgodaj

Kako zgodaj naj bi začeli otroke vzgajati v ljubezni do Boga? Še vedno se prepogosto zgodi, da otroka sicer v prvem letu damo krstiti, potem pa za nekaj let pozabimo na versko vzgojo.

Ta se namreč ne začne z obiskovanjem verouka, ampak takoj ob rojstvu. Z rednim blagoslavljanjem otroka (zvečer), s pesmimi in zgodbami o Jezusu, z molitvami zanj in z njim. Pozneje z otrokom prirejenimi zgodbami iz Svetega pisma, s stalnim pogovorom in usmerjanjem.

Kdaj torej začeti? Če bomo čakali, da bo otrok sposoben globljega teološkega razmišljanja, bomo vsekakor veliko prepozni.

2. Vzgajajte in izobražujte, ne vsiljujte pa svojega mnenja

Otroke vzgajajmo v veri in jih poučujmo o Bogu, njegovih delih in moči molitve. V času dvoma in iskanja pa nikakor ne smemo nastopiti tako, kot da je naše mišljenje in razmišljanje edino pravo in pravilno brez možnosti razprave.

Dopuščajmo vprašanja in podajajmo odgovore, ki naj spodbujajo nova vprašanja. Pri tem naj nas vodi ljubezen in ne jeza, ker otrok dvomi.

S spodbujanjem vprašanj in odgovorov v otroku razvijamo kritično mišljenje, ki mu bo pri zagovoru svoje vere med vrstniki v veliko večjo pomoč kot dejstva, ki bi jih našteli.

Če otrok npr. pove, da je slišal, da je Jezus zgolj izmišljena oseba, ga ne zasujmo z dejstvi. Raje ga vprašajmo in spodbudimo njegovo lastno razmišljanje: »Kaj pa ti misliš o tem?« ali »Ali veš, kako vemo, da je Jezus res živel?«

Če gre za dvom o konkretni svetopisemski zgodbi, lahko npr. vprašamo: »Kaj se ti zdi najbolj problematično pri tej zgodbi?«

Če otrok pove, da je slišal, da je Jezus zgolj izmišljena oseba, ga ne zasujmo z dejstvi. Raje ga vprašajmo in spodbudimo njegovo lastno razmišljanje.

3. Predstavite tudi druge nazore

Poznavanje osnov drugih verstev je velik plus pri spoznavanju in razmišljanju o svoji veri. Če poznamo razlike in podobnosti, bomo veliko lažje zagovarjali svoje nazore.

Otrok naj ve, da obstajajo tudi druga verstva. Pojasnjujmo mu, v čem so razlike. Kajti ob druge nazore bo trčil prej ali slej in znanje je v tem primeru lahko velik ščit.

4. Naj vas ob dvomu otroka ne preplavi panika

Odziv staršev na dvom o veri je pomemben dejavnik v obdobju skepticizma. Popolnoma normalno je, da otroci vprašajo in razmišljajo. Pravzaprav je to zelo dobro. S tem versko in intelektualno dozorevajo.

Zato spodbujajte vprašanja in jih ne ignorirajte, spodbujajte kritično mišljenje, dovolite dvom. Pokažite navdušenje in zanimanje, da otrok sploh razmišlja o tako globoki in pomembni zadevi.

Če ste bili dober sogovorec in ste zagotovili dobre odgovore, dajte otrok prostor in čas, da o vsem premisli. Izogibajte se temu, da bi se razburili, če se otrok ne strinja z vami.

5. Zanesite se na Svetega Duha in ostale vernike

In ne pozabite, da ni vse na vas. Zaupajte, da vas bo Sveti Duh vodil, skozi besede in dejanja, v starševstvu in vzgoji.

Nato pa dopustite, da določene stvari otrok opravi tudi čisto sam. In včasih je veliko bolje, če kakšno stvar sliši od drugih vernikov, zlasti mladih, kot od nas, staršev. Ne zanemarjajmo moči župnije, animatorjev, vernih prijateljev in sorodnikov.

Konec koncev pa ne pozabimo, da so naši otroci individuumi, osebe s svojim čustvovanjem, mišljenjem in tudi verovanjem. Ne moremo in niti ne smemo jih prisiliti, da bi v karkoli verjeli. Lahko pa vedno molimo, da ne izgubijo zaklada vere.