Mnoge koristi domačih ljubljenčkov za otrokov razvoj

Vir: Shutterstock

Moj prvi hišni ljubljenček je bila škotska ovčarka z imenom Veda, ki je bila leto starejša od mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Kamorkoli sem šla, je šla z menoj. Včasih me je prišla celo počakat pred šolo, da sva skupaj odšli domov.

Da o igri, ravsanju in tudi preoblačenju v pravljične like sploh ne govorim. Ko sem odrasla in si ustvarila družino, sem čisto po naravni poti nadaljevala to ‘tradicijo’. Trenutno imamo doma štiri pse, dve mački in enega morskega prašička.

Domači ljubljenčki lahko pomagajo otroku v njegovem učnem procesu

Spomnim se, da sem svoji psički prebirala zgodbice in pravljice in ji potrpežljivo razlagala ‘pomembne’ življenjske pojave, ki jih še ni ‘razumela’.

Domači ljubljenčki zelo dobrodošla pomoč pri otrokovem učenju.

Tudi raziskave ugotavljajo, da so domači ljubljenčki zelo dobrodošla pomoč pri otrokovem učenju. V neki raziskavi so otroke prosili, če lahko določeno besedilo preberejo vrstniku, odraslemu in psu. Pri tem so raziskovalci spremljali stresni odziv otrok. Ugotovili so, da so bili otroci najbolj sproščeni takrat, ko so brali psu, in ne takrat, ko so brali vrstniku ali odrasli osebi.

Domači ljubljenčki otroku lahko nudijo tolažbo

Znano je, da so živali lahko zelo dobri tolažniki. Vedno so pripravljeni ‘poslušati’, a kar je še pomembneje, poslušajo nepristransko. Otrok lahko svojemu ljubljenčku izlije vse svoje tegobe, brez da bi bil pri tem grajan. Kot mama se v odnosu do svojih otrok sicer trudim to nalogo izpolniti sama, torej biti nepristranska poslušalka, a mnogi otroci te priložnosti nimajo.

Ameriška profesorica in raziskovalka Gail F. Melton je skupino petletnikov vprašala, kaj storijo, ko se počutijo žalostne, jezne, prestrašene ali takrat, ko imajo kakšno skrivnost. Več kot 40 odstotkov jih je odgovorilo, da se obrnejo na svoje ljubljenčke.

Ljubljenčki spodbujajo razvoj sposobnosti skrbeti za druge

Morda najpomembnejša korist ljubljenčka za otrokov razvoj je dejstvo, da otrok preko skrbi zanj pravzaprav razvija svojo sposobnost skrbeti za druge ljudi in okolje, kar je znak zrelosti in zelo dobrodošla veščina v odrasli dobi.

»Skrb za druge ni kvaliteta, ki se nenadoma pojavi, ko človek odraste,« pravi dr. Melson. »Ljudje se ne naučimo skrbeti za druge zato, ker so nekoč naši starši skrbeli za nas. Ljudje v svojem otroštvu potrebujemo priložnosti, da razvijemo svojo sposobnost skrbeti za druge.«

Sodobni svet s svojim načinom življenja otrokom ne nudi veliko priložnosti za razvoj omenjene sposobnosti. Največkrat jo lahko razvijajo prav preko skrbi za svojega ljubljenčka. »V mnogih drugih kulturah otroci skrbijo za svoje mlajše bratce in sestrice, v ZDA pa ta praksa ni sprejemljiva,« pravi dr. Melson.

Ubogi kuža

Čeprav sem imela svojo psičko srčno rada, sem ves čas dvomila o dejstvu, da je tudi ona lačna. Nekako nepojmljivo se mi je zdelo, da morajo psi pač jesti. Pa me je mama povabila, da ji pomagam pri kuhanju  obrokov za Vedo (ja, takrat briketov še ni bilo). Nato sem z začudenjem gledala, kako je ona to s slastjo jedla. Po nekaj dnevih intenzivnega opazovanja sem ugotovila, da psi vendarle morajo jesti.

V tej svoji vnemi sem se odpravila po naši vasi iskat kakšnega psa, ki bi bil lačen, da bi mu dala za jesti. Sedaj sem bila namreč prepričana, da morajo psi res nujno jesti. In sem ga našla. Ubogega psa, privezanega na verigi, brez hrane, brez vode, s prosečimi očki, sedečega v lastnih iztrebkih. Neznansko je smrdelo. Joj, kako se mi je smilil.

Ljudje se ne naučimo skrbeti za druge zato, ker so nekoč naši starši skrbeli za nas. Ljudje v svojem otroštvu potrebujemo priložnosti, da razvijemo svojo sposobnost skrbeti za druge.

Kuža je postal moj projekt. Vsak dan sem skuhala zanj obrok (no, velikokrat je to storila mami) in mu ga nesla skupaj s steklenico vode. Kužkova hvaležnost se me je globoko dotaknila in nekaj mesecev sem vestno izpolnjevala nalogo, ki sem si jo zadala.

A sem bila tudi malce lena. Sčasoma se mi za kužka ni dalo več skrbeti. Zaradi tega me je neznansko pekla vest in v svoj projekt sem vključila še druge otroke iz našega in sosedovega bloka. Dogovorili smo se, da bomo izmenično skrbeli za kužka. Hrano pa sva vedno skuhali z mamo. Rodila se je izredno uspešna akcija, ki je trajala nekaj mesecev, vse dotlej, ko je kužka nekdo izpustil. Od takrat naprej se je nekaj časa potepal po vasi, na koncu pa izginil.

Otroci, ki imajo domače ljubljenčke, imajo manjše tveganje za alergije

Ameriški pediater dr. Dennis Ownby je izpeljal raziskavo, s katero je ugotovil, da imajo otroci, ki imajo več domačih ljubljenčkov, manj tveganj, da razvijejo različne alergije.

Njegova raziskava je spremljala 474 otrok od njihovega rojstva do 7. leta starosti. Ugotovila je, da so otroci, ki so bili kot dojenčki izpostavljeni dvema ali več psom ali mačk, imeli za polovico manj možnosti, da razvijejo najpogostejše alergije kot otroci, ki nikoli niso imeli domačih ljubljenčkov.

Kožni testi pri otrocih, ki so imeli domače ljubljenčke, so manj pogosto pokazali na alergije na živalsko dlako ali pršice pa tudi na cvetni prah. Druge študije kažejo na to, da zgodnja izpostavljenost domačim ljubljenčkom utegne zmanjšati tveganje za astmo.

Raziskava iz leta 2012 je ugotovila, da so dojenčki, ki imajo domače ljubljenčke, na splošno bolj zdravi, imajo manj težav z dihali in vnetimi ušesi. Strokovnjaki pravijo, da je izpostavljenost določenim bakterijam za otroke lahko koristna.

Nihče ne ve zagotovo, zakaj je temu tako, a dr. Ownby ima o tem svojo teorijo: »Ko se otrok igra s psom ali mačko, ga žival pogosto poliže. To lizanje prenese bakterije, ki živijo v ustih živali, na otroka in zdi se, da ta izpostavljenost bakterijam spremeni otrokovo imunsko reakcijo tudi na druge alergene.«

Prisotnost ljubljenčka otroka lahko nauči globljih življenjskih resnic

Ena izmed njih je minljivost. Te se v tem trenutku učijo moji otroci, saj se eden izmed naših psov poslavlja.

Starejši hčerki je zelo hudo in se z izgubo ne more sprijazniti. Izmenično joka ali pa na youtubeu gleda smešne filmčke o živalih, da pozabi na našega trpečega psa. Nasprotno si je srednji sin sam domislil, kaj se bo s kužkom zgodilo. Šel bo nazaj k svoji mamici. Riše mu risbice naše hiše in okolice, ki jih bo dal h kužku v grob. Tako bo kuža svoji mamici lahko pokazal, kje je živel in kako mu je bilo tu lepo.

Počivaj v miru, dragi Thruman.