Mmmm, diši domači kruh!

Eva Strajnar
Nedelja, 18. marec 2018, 7:25
Image

Vedno sem bila ena izmed tistih, ki se peke težko lotijo. Bodisi peciva ali česarkoli drugega. Da bi me to celo sproščalo, kot sem slišala pripovedovati prijateljice? Ah, kje pa. Peka je bila zame prava muka. A vse skupaj se je spremenilo, ko sem začela peči kruh.

Nekega dne, ko smo prijetno klepetali s skupino prijateljev, je nekdo v družbi vprašal otroke: »Kaj pa je vam najbolj všeč, ko stopite skozi vrata doma?«

Medtem ko so nekateri otroci naštevali lepe slike, njihove igračke, drugi objeme, ki jim jih namenijo mamice, je eden od fantkov dejal: »Da diši po svežem kruhu.«

Ko lažja pot ni tudi najboljša

Prvič sem se pošteno zamislila, kolikokrat pa pri nas diši po pečenem kruhu? Vem, da diši po palačinkah, po goveji juhi pa po slastni rižoti. Še več lepih vonjav bi lahko naštela. Kruha pa ne.

Peka kruha se mi je od nekdaj zdela komplicirana. Ko sem poskusila prvič, je imel okus po kvasu. Spet drugič je bil pretrd. Delo se mi je zdelo preveč zamudno; gnetenje, čakanje, da vzhaja, gnetenje in spet čakanje. V moji glavi je bilo to opravilo, ki sem se ga lotila čisto nazadnje. Oziroma skoraj nikoli.

Pa saj je tisti iz trgovine tako dober. Pa še veliko preprosteje je. V dveh minutah imaš na mizi sveže pečen kruh.

Prebujanje lepih spominov

Poznate tisti prijeten trenutek, ko vstopiš v prostor in veš, da si doma? Ko hiša diši in ti daje občutek domačnosti in varnosti? Fantkova izjava mi je v misel priklicala prav to. In zaželela sem si, da bi tudi moji otroci v spomin dodali takšen vonj. Po domačem kruhu.

Zato sem se vseeno lotila. Nekega popoldneva sem prinesla ogromno skledo. Še predno sem dodobra začela z delom, so se okoli mene nagnetli otroci. K sreči nam velik pult omogoča, da vsak najde svoj kotiček. Poiskali smo primeren recept in se lotili.

Tudi peka kruha je lahko vzgojni pripomoček

Vsi so hoteli sodelovati. In kmalu je nastal prepir, kdo bo kaj počel. Pa smo imeli priložnost za prvo učno lekcijo: za dober končen rezultat in prijetno druženje je potrebno lepo sodelovati.

Otroci so hitro ugotovili, kako bi si lahko razdelili naloge. Vsak je izbral svojo najljubšo – eden je tehtal moko, drug pripravil kvas, tretji gnetel testo. Za vsakega se je našlo opravilo. »Naslednjič bomo pa zamenjali naloge,« je modro pripomnila naša petletna deklica. In vsi so ji, prav tako modro, prikimali.

Lepo jih je bilo opazovati, kako so z žarom in veseljem delali. In največje veselje je bilo ugibati, kakšen okus bo imel kruh.

Kmalu smo dobili priložnost za drugo lekcijo: vajo v potrpežljivosti. Testo je bilo pripravljeno in zgneteno. In celo uro je potrebovalo, da je vzhajalo. In nato ponovno še kar nekaj časa, da je vzhajalo drugič. Joj, pa kako smo že lačni.

»Če nekaj pripravljaš, si lačen še bolj«, je med čakanjem tuhtal sin, in nadaljeval: »Joj, kako diši, kar v ustih že čutim kruh.«

Vsak trud je poplačan

Najprijetnejša in najslajša lekcija je bila zadnja; trud je bil po dolgem čakanju poplačan. Kako drugače je bilo ugrizniti v naš, domači kruh. Seveda je bil za vse otroke najboljši na svetu. »Tisti iz trgovine se sploh ne more primerjati«, je pripomnila najstarejša in dodala: »Se je pa splačalo počakat.«

Tako smo začeli peči kruh pogosto. V resnici kar tedensko. Ker vaja dela mojstra, sem kmalu ugotovila, da je peka čisto preprosta. Od hlebcev smo prešli na žemljice, pozneje še na druge poljubne oblike, ki jih otroci z veseljem ustvarjajo.

Peka je postala ne samo prijetno druženje, ampak tudi kvalitetno preživet čas z otroki, ko imam priložnost in veselje, da jih usmerjam pri delu, z njimi poklepetam ali pa se njimi preprosto z nasmejim. Priporočam.  

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.