Mamina spoved

Mateja Kropec Šega
Petek, 7. april 2017, 5:16
Image
mama spoved

Za kristjane je »obvezno«, da se vsaj dvakrat v letu spovemo in prejmemo obhajilo. Kaj pa za mame?

Spovedne »dogodivščine«

V svoji osebni zgodovini jih imam kar nekaj. Od tiste, ko sem, (ob majhnih otrocih) kronično neprespana, skoraj zadremala v mirnem, tihem prostoru spovednice, do tiste, ki sem jo opravila z zvijajočim se dojenčkom v naročju.

O kvaliteti obeh spovedi ne bi razpravljala, prepričana pa sem, da je Bog že vedel in razumel …

Spovedi, prepredene z mislimi na otroke

Odkar sem mama, so moje misli prepredene z mislijo na otroke. Prav tako pa tudi moje spovedi. Večino grehov se nanaša namreč prav na njih. Pa če tega še tako ne bi želela in se iskreno trudim, da bi bila dobra mama.

Včasih sem krivična do otrok, občasno kričim nanje, ne vzamem si vedno časa zanje, tu in tam se potuhnem, ker ocenim, da sem preutrujena za pogovor, ali pa se mi preprosto v tistem trenutku ne ljubi načeti kakšne težke teme.

Včasih jim izmaknem čokolado, kdaj pa kdaj pa niti ne povem, da smo imeli obisk in je »prišla« k hiši. Ampak to so stvari, ki so lahko slabe, lahko pa nanje pogledam tudi z druge strani in če že niso dobre, jih vsaj lahko razumem.

Ključna vprašanja za mamino spraševanje vesti

Obstajajo pa področja, ki so ključna. Kakšen odnos, ki ga gojim z Bogom, kažem svojim otrokom? Je to »dobri mož«, na katerega se obračam, ko ga potrebujem, ali je odnos z njim kot zrak, ki ga diham?

Znam posvečevati Gospodov dan? Naredim nedelje res svečane, svete, tople, družinske? Poskrbim za našo ujetost in povezanost? Se dovolj potrudim za to, da me vsaj na nedeljo ne čaka množica drobnih opravil?

Sem dovolj spoštljiva do svojih in moževih staršev, ki v starosti vedno pogosteje »kakšno ušpičijo«? Kakšen zgled sem svojim otrokom? (Hm, po kakšnem kopitu se bodo oni nekoč odločali in ravnali v zvezi z nama z možem?)

Ubijam v sebi in drugih iskro dobrotljivosti? Sem morilka sanj svojih otrok?

Vedno, ko stopim iz spovednice, se počutim čudovito. Táko, kot si me je zamislil Gospod. Láhko, neobremenjeno, sposobno spopadati se z vsem, kar predme postavlja življenje.

Skrbim za svoje zdravje in za zdravje svoje družine? Se trudim iskati čimbolj zdrave rešitve za družinsko prehrano in zdravljenje, ko je potrebno? V tem kdaj pretiravam?

Kradem čas drugim in sama sebi? Ga zapravljam za čveke, opravljanje, prebiranje pogrošne literature, internet, opravila, ki niso bistvena in ne pripomorejo k ničemer dobremu?

Sem vedno zvesta možu in se za najin odnos trudim z vsem srcem vsak trenutek svojega življenja? Sem dovolj velik zgled žene, ki ljubi? Bodo najin otroci zaradi truda in sadov, ki jih ta trud prinaša, resnično razumeli, zakaj se je dobro poročiti?

Sem nevoščljiva, maščevalna, prepirljiva, sitna, gojim zamere?

Obžalovanje in trden sklep

Ko grem k spovedi, vzamem to vedno zelo zares. In me kar stiska misel na to, da se bom spet, spet spovedala istih grehov. Že dolga leta skoraj isto.

Pa vendarle mi je vsakič iskreno žal in vsakič trdno sklenem, da se bom poboljšala. Pa kaj je vendar narobe z mano? Saj se trudim popravljati stvari. Nekatere so mi doslej tudi zares uspele, pri mnogih pa vedno znova padem.

Pokora

Že nekaj let imam navado, da si za pokoro poleg duhovnikove tudi sama nekaj naložim. Nekaj konkretnega, zaradi česar menim, da bo življenje mojih najbližjih z mano lažje.

Zadnja leta sem mama, ki ne hodi v službo in sem ves čas na razpolago domačim. Zagotovo imam tudi zaradi tega več časa, da lahko med rutinskimi opravili razmišljam in molim, česar si v službi nisem mogla privoščiti.

Ta monotonost, ki na videz vzbuja zdolgočasenost, je v resnici milost, v kateri se kopljem, milost, ki mi poraja nove ideje, milost, da lahko poskrbim zase in tako oskrbljena tudi bolje skrbim za druge. Moja pokora je tako pogosto skrivna molitev za moje drage.

Spoved – čas novih začetkov

Vedno, ko stopim iz spovednice, se počutim čudovito. Tako, kot si me je zamislil Gospod. Láhko, neobremenjeno, sposobno spopadati se z vsem, kar predme postavlja življenje.

In vedno mi je hudo, ko zavestno začutim, da ta svetla lahkost ni več lahka in se na njej pojavljajo prvi madeži greha. Tedaj si nisem več všeč ne kot ženska, ne kot žena, ne kot sestra, ne kot prijateljica, ne kot soseda … in še najmanj kot mama. Moji bližnji si vendar zaslužijo najboljše, kar imam dati.

In najboljša sem s čistim srcem. Za tega pa ni dovolj, da le dvakrat letno prestopim prag spovednice.

Foto: kut.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor