Mame

Thumbnail

Plakat s šestimi ženskami, kjer je s slike nedvoumno zaznati, da so gole, čeprav je čez njih na črni podlagi zapis MAME, vedno znova pritegne pogled. Deluje tako odkrito, tudi zaradi unikatnosti postave vsake izmed njih.

S sodelavko sva se strinjali, da je predstava gotovo vredna ogleda, saj gre za avtorski projekt Tiane Zinjaić, ki je tudi sama mati treh otrok. Pričakovali sva, da bodo igralke govorile o realnem življenju žensk, ki so postale mame in je to bistveno spremenilo njihov vsakdan ali celo pogled na svet.

Kljub temu da sva pričakovali veliko žensk med gledalkami, naju je pogled na občinstvo presenetil, saj je bilo res zelo malo moških. Je to res predstava, ki jo zmoremo in želimo gledati samo ženske in ta vsebina bistveno manj zanima moške? Ali pa predstava potrjuje, da obstajajo razlike med moškimi in ženskami kljub vplivom gender ideologij, ki nas želijo prepričati, da smo si ženske in moški med seboj enaki?

Vsekakor je dobro, da (še) imamo svobodo v tem, kako nagovarjamo ciljno publiko. Siti teater je zelo jasen: »Komedija za vse slovenske matere in tiste, ki bodo to šele postale, ter priložnost za vse moške, ki si želijo ali upajo biti enkrat na pravem t. i. “babjem žuru”.« (Slednjih očitno ni prav veliko.)

Igra se začne z dokaj glasno glasbo in ženskim čvekom ene čez drugo, med katerim pa lahko slišimo vodilni glas, ki pripoveduje o vožnji na avtocesti, kjer jo neotesan voznik skozi odprto okno ozmerja, potem ko jo po desni prehiti. »In kateri avto je vozil?« »Ne vem. En tak velik, črn.« Kako prisrčno resničen, a hkrati stereotipen pogovor.

Dogajanje se umiri in spoznavati začnemo mame v njihovi življenjski situaciji. Med seboj so si zelo različne, pod črto pa lahko rečemo, da se vsaka trudi živeti v skladu s tem, kar verjame, da je za njenega otroka najboljše, in naredi največ, kar je v njeni moči. Vsaka od njih nosi svoj križ.

Skozi zgodbo tako spoznamo mamo treh otrok, ki je postala samohranilka in nas sooči z dejstvom, da je prisotnost še tako zanič očeta boljša, kot pa da otroci očeta sploh nimajo. V njej je močno hrepenenje po tem, da bila sprejeta v vsej svoji biti kot ženska in mati ter jo najrazličnejše aferice puščajo prazno in utrujeno.

Režiserko spoznamo v vlogi mame, ki pričakuje svojega četrtega otroka in je zaradi vseh nosečnosti že utrujena, a z možem imata osrečujoč in iskren odnos. Svojo utrujenost (in verjetno tudi ranjenost zaradi treh splavov iz mladosti, ki jih sicer omeni zelo mimogrede) kompenzira s pitjem in kajenjem, a ostaja močna v svoji odločitvi za sprejetje otroka. Odkar je postala mama, si ne predstavlja več, da bi svojega otroka ubila. Pretresa jo že beseda njenega moža, ki ji je v začetku 4. nosečnosti predlagal »prekinitev«.

Zelo bolečo izkušnjo splava nam v zgodbi razkrije še ena mama, ki dolgo vztraja v svoji vlogi popolne mame in vsaki od prijateljic daje nasvete, za katere niso prosile. Toda v določeni točki se zlomi in razkrije svoj odpor do seksa z možem, ki jo je prisilil v splav, saj ni bil primeren čas za naslednjega otroka.

Diametralno drugačen odnos do spolnosti in materinstva ima uspešna poslovna ženska, ki s svojim možem vsak dan seksa, zato da ga ima pod kontrolo (»Nekateri jemljejo tablete, da imajo pod nadzorom holesterol, jaz pa vsak dan seksam, da …«). Skozi klepet razkrije, da se je zapletla v razmerje z ljubeznijo iz faksa. Ob misli, da bi lahko zaradi tega izgubila tudi svojo hčerko, ki je njen življenjski projekt, je pripravljena na popolno odtujenost od lastnega telesa in je njen odnos zbanaliziran na materialni daj-dam.

Predstava je vsekakor vredna ogleda, priporočava pa tudi “predelavo občutij” po predstavi.

V zgodbi nastopa tudi mama, ki se utaplja v odnosu z otrokom, ki ga ne zna razmejiti od sebe oz. je otrok, ki ga pri petih letih še doji, nadomestil njenega partnerja, ki je na »tabletih« in spi v dnevni sobi. Svojo nemoč, hrepenenje po varnosti v objemu moškega, ki bi ji kazal pot, utaplja v alkoholu.

Režiserki je v tej zmedi vseh odnosov uspelo z odličnimi glasbenimi vložki ustvariti vzdušje, ki je kljub resnim težavam mamic polno smeha.

Toda če gledalke pričakujejo, da bodo predstavo zapustile predvsem dobre volje, jih morava razočarati. Ob izpovedi mamice, ki je bila prisiljena v splav, sva namreč obe močno so-čutili z njo in najbrž nisva edini, ki sva ob tem potočili tudi solze. Ne glede na to, kako močno se je režiserka potrudila, da bi predstavo do konca igre spet postavila v okvire komedije, bi težko rekli, da ji je najbolje uspelo.

Kljub temu da nama je manjkal trenutek “katarze”, pa se nama ne zdi slabo, da po koncu ostaja občutek grenke resničnosti. Četudi namen ustvarjalk najbrž ni bil odkriti problematike splava, ki žensko tako močno rani, saj je bil vse do izpovedi omenjene mamice predstavljen kot nekaj vsakdanjega, skoraj samoumevnega, pa jim je to dobro uspelo.

Predstava je vsekakor vredna ogleda, priporočava pa tudi “predelavo občutij” po predstavi – s prijateljicami ali možem. 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja