Križev pot skozi naše odnose

Thumbnail

Danes je veliki petek – dan za soočenje s trpljenjem, dan za spust v globino, dan za resnico tega, kar živim. Si upamo danes nastaviti zrcalo našim odnosom?

1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt

Kako enostavno je soditi! Kot starši smo vsakodnevno postavljeni pred toliko odločitev, ki usmerjajo naše življenje, naše družine, vzgojo. Verjamemo, da delamo najboljše, kar moremo, in da delamo večinoma prav. Meja med tem prepričanjem in obsojanjem vseh, ki ravnajo drugače, pa je lahko tanka. Včasih tako z neznosno lahkotnostjo sodimo in obsojamo druge – kako živijo, kako ravnajo, kako vzgajajo … Ko bi kot Bog zmogli videti v srca ljudi, bi nas gotovo večkrat ob tem postalo sram. Pilat si ni upal pogledati v Jezusovo srce, čeprav je slutil … Kaj pa jaz? Ali hočem in si upam pogledati ljudem v srce?

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame

Včasih je tako težko sprejemati ravno ljudi, ki so ti najbližji. Za moža/ženo si se odločil, ga/jo izbral med mnogimi drugimi, a ga/jo je vseeno včasih tako težko sprejemati v polnosti. Zgodi se, da eno drobno neskladje kvari celotno sliko. Kot bi nosil težak križ, pa je le drobna trska … Podobno je z otroki – pogosto tako zaželeni in ljubljeni, pa jih vseeno ni enostavno sprejeti, ljubiti in ceniti v vsem, kar so, in kar prinašajo s sabo. Ko le ne bi bil tako trmast! Ko bi tudi moj ponoči spal kot sosedov! Zakaj mora biti ravno moj otrok bolan? Zakaj imamo take težave z njim? Vse to so naši križi, ki kličejo po tem, da jih v ljubezni sprejmemo in objamemo.

3. postaja: Jezus prvič pade pod križem

Tako tuja si mi postala, ne poznam te več … Nikoli nimaš časa zame! Cele dneve si v službi. Zakaj vsak večer pobegneš pred menoj za računalnik?

Tako se v naše odnose začne plaziti odtujenost. Včasih preprosto zato, ker napačne stvari postavljam na prvo mesto. Ali, ker se bojim srečanja v intimnosti tega, kar sem, si, sva. Otroke prepuščam v oskrbo drugim in se prepričujem, da jim bo tam bolje. Mož, žena, otroci, starši, prijatelji začnejo postajati tujci. Tudi to je naš padec pod križem – pogosto prvi, a ne zadnji …

4. postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater

Kako se je Mariji trgalo srce ob pogledu na obraz, na katerem bi kot mati želela videti veselje, življenje, upanje, sanje, prihodnost … Namesto tega je zrla v vso bolečino sveta. A njena veličina je v tem, da je zmogla otroka pustiti, podariti svetu – kljub neznosni bolečini. Ni ga zadrževala zase, da bi si prihranila skrb, strah, bolečino. Jezusa je pustila, da gre svojo pot, pot križa, čeprav je vedela, da bo tudi njeno srce na tej poti »prebodel meč«. Zakaj včasih tako težko otrokom dopustimo, da hodijo svojo pot? Iz strahu pred lastno bolečino?

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Vsak od nas ima svojo vlogo v tem svetu, v svoji družini, na delovnem mestu … In naloge, ki naj bi jih opravljal. Nekatere smo sprejeli sami, druge so nam bile naložene. Nekatere izpolnjujemo, drugim se izmikamo. Nekatere opravljamo zavzeto, z ljubeznijo, druge zgolj iz nuje in stežka. Simonu so pomoč naložili. Zdi se, da mu je bila nekako odveč, a ni imel izbire. Opravil je svoje in šel naprej. Bi delo opravil z enakim odnosom, če bi vedel, pri kako pomembni in veliki stvari sodeluje? Si res prepričan, da je delo, ki ga trenutno opravljaš in se morda zdi nesmiselno, v resnici takšno? Kako moreš soditi, katero tvoje delo je vredno vsega truda in ljubezni in katero ne?

6. postaja: Veronika poda Jezusu potni prt

Neverjetno, kako pogosto se znajdemo v vlogi tistih, ki samo stojijo ob poti in gledajo potne, prašne, krvave obraze okrog sebe. Tiho stojimo in ničesar ne naredimo. Ker nas je strah. Ker se ne čutimo sposobne. Ker se nočemo izpostaviti. Ker bo že kdo drug … Veronika je zmogla vse to premagati – s preprostim prtičem, vsa krha v svoji žalosti je stopila naprej in zaustavila težko karavano. Zgled, ki neskončno izziva …

7. postaja: Jezus drugič pade pod križem

Nisem je hotel udariti, ampak zdelo se je, da to prav išče. Nisem mu hotela rezati srca z besedami, a me je prej tako prizadel. Ni lepo tepsti otrok, a nekako sem mu moral dopovedati, kdo je glavni in česa se nikakor ne počne. Jezus, saj veš, da nočemo biti nasilni. Vemo, da to ni prav. Vemo, da to rani. A kaj ko se včasih čutimo tako nemočne, da se iz same stiske poslužimo moči – rok, besed, dejanj. Ta moč pa namesto zmage s seboj prinaša pravo opustošenje v naših odnosih. Ti naši udarci so tudi tebe pokopali pod križem. Le kako si lahko ponovno vstal?

8. postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene

Uboge jeruzalemske žene! Tako žalostne zaradi Jezusa, pa hkrati tako slepe za žalostno usodo, ki čaka tudi njih in njihove potomce in ki jo očitno sooblikujejo. Včasih pomilujemo ali obsojamo druge, ob tem pa ne vidimo, da smo sami na isti poti, le na drugem voznem pasu. Spregledamo, da očitno trpljenje ali zlo izvira iz iste korenine kot naša šibkost, ki se zdi povsem nedolžna in neškodljiva. Sem res sposoben velikodušno in zvesto ljubiti svoje otroke, če se nisem sposoben velikodušno in v popolnem zaupanju za vse življenje podariti in zavezati ženski/moškemu ob sebi? Je to, da drugi ubijajo otroke s splavi, res tako nepovezano s tem, da hočem imeti sam z uporabo kontracepcije popoln nadzor nad spočetjem otrok?

9. postaja: Jezus tretjič pade pod križem

Jezus, človeški padci so včasih neznosno težki. Tisti, ki bi morali ljubiti in varovati, včasih namesto tega (in pogosto skrito pred vsemi) ranijo, rušijo, zlorabljajo, ubijajo – svoje otroke! Njihove duše in telesa, njihovo otroštvo, nedolžnost, upanje, prihodnost. Tudi zakoni, ki bi morali biti kraj zaveze, varnosti, intimnosti, včasih postanejo kraj laži, strahu, zlorab. Ljudje so izdani in ranjeni v svojem najglobljem bistvu prav od ljudi, ki bi jih morali ljubiti. Jezus, si prepričan, da hočeš in zmoreš vse to sprejeti nase? Ves gnus, vsa ponižanja, vse poteptane sanje, vse to neznosno trpljenje? Kako razumljiv je tvoj padec pod tem križem! In vendar si zmogel iti naprej … Ko bi le znali tudi mi moč črpati iz pravega izvira …

10. postaja: Jezusa slečejo in mu dajo piti kis pomešan z žolčem

Tudi ti si bil razgaljen – kot vsa tista mlada telesa, ki so kot najbolj ceneno blago vsak dan zlorabljana in oropana dostojanstva. Za trenutek užitka, ki prazni. Žalostne slike lepih teles (tvoje čudovito delo!), dostopne na klik, ki se vtisnejo v misli in v popolni nesmisel vodijo gone, ki naj bi bili v službi ljubezni in življenja. Izpraznjena spolnost, povožena hrepenenja, zlorabljena telesa, prazne duše. Je to kis, pomešan z žolčem? Si imel v mislih tudi vse te ranjene duše, ko si tam stal slečen in (o)sramočen pred vsemi?

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

Jezus, sem te res pribil tudi jaz? Kje jaz ubijam? Morda res nisem morilec, ki bi jemal človeška življenja. Pa to pomeni, da sem tudi vedno in v vsem res na strani življenja?

12. postaja: Jezus umre na križu

Sesute sanje. Upanje, ki je umrlo. Razbiti zakoni. Razpadle družine. Otroci, ki so zašli. Otroci, ki jih ni. Sanje o družini, ki se niso nikoli uresničile ali so se razblinile. Vsak dan se v človeških srcih dogajajo smrti, ki neskončno bolijo. In ti si tam. Umiraš z njimi. In zanje. Da bi nekoč spet živeli … Naj skupaj s teboj vstanejo tudi mrtva srca. Čez tri dni. Danes pa je žalostno in boli.

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi

Pravijo, da ni večje bolečine, kot je izgubiti otroka. Tvoja mati to ve. In ti to veš, ker si nosil vso bolečino sveta. Zato samo vidva zmoreta tolažiti. In samo vidva dajeta upanje, da je v vsem tem kakršenkoli smisel in da ljubezen seže onkraj. Naj se ob vajini žalostni podobi pod križem – tako kot ob podobah vseh žalujočih staršev – učimo ceniti življenja naših otrok in vsak dan z njimi sprejemati z neskončno hvaležnostjo.

14. postaja: Jezusa položijo v grob

Jezus, v grobu si bil popolnoma sam. Ko so pred vhod zavalili težke skale, je notri zavladala tišina, tema, hlad, praznina … Verjetno razumeš vse tiste, ki se včasih celo v množici ljudi počutijo sami kot v grobu. Osamljeni in prezrti. Samski, ovdoveli, bolni, starejši, včasih celo poročeni in otroci. Toliko tihe bolečine, ki pogosto ostaja neopažena … Ko bi vedeli vsaj to, da si bil tudi ti tam, kjer so oni, in da si prišel napolnit njihovo praznino z vso polnostjo ljubezni, po kateri hrepenijo. Kdo jim bo povedal?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja