Komentarji neznancev: ne morejo ti stopiti na žulj, ki ga nimaš

Lucija Čakš
Ponedeljek, 13. februar 2017, 5:22
Image
mama trgovina

Gotovo kot starši poznate komentarje in vprašanja popolnih neznancev (še večkrat neznank).

Včasih sem se nad tem veliko pritoževala. Spraševala sem se: »Kako so lahko ljudje tako netaktni? Če pa obstaja kup člankov o tem!«

Člankov, česa ne smeš reči nosečnici. Ali mami, ki je ravno rodila. Doječi mamici. Ali kaj vse je neprimerno reči družini z veliko otroki. Ali družini s samo enim otrokom. Pa paru brez otrok. Ali ženski, ki je imela otroke zelo zgodaj. Ali ženski, ki je imela otroke zelo pozno. Ali …

Ženske – nemogoče je sestaviti seznam, česa vse nam ne smete reči

Ampak dejstvo je, da smo ženske lahko zelo občutljiva bitja. Včasih nas prizadene že, ker se nam je zdelo, da nas je nekdo grdo pogledal. Ne pretiravam! Zato je nemogoče napisati popoln seznam, česa vse ne smeš reči ženski v določenih okoliščinah. NEMOGOČE je.

Kakšni mamici, ki ima 5 otrok, se bo pripomba: »Joj, vi jih imate pa res veliko!« zdela prikupna in se bo v odgovor gromko zasmejala, druga mama pa bo užaljena zavihala nos in si v brado zamrmrala: »Kaj pa to vas briga!« In to celo ista mama, samo na različen dan ali v drugačnih okoliščinah.

»Vi ste si pa zadali kar velik zalogaj danes!«

Vam dam primer iz lastnega življenja: Šla sem kupovat špecerijo. Poln voziček in 10-kilska 10-mesečnica v nosilki. Prišla sem na eno tistih blagajn – saj jih poznate –, kjer so blagajničarke pravzaprav tekmovalke na svetovnem prvenstvu v hitrostnem »pipkanju« artiklov.

In če nisi ravno robot, nimaš možnosti, da bi nakupljeno zložil v vreče v njenem tempu. Zlasti če imaš na prsih pripeto firbčno dojenčico, ki se steguje za vsakim predmetom in ti ga skuša izpuliti.

Trudim se, da se z vprašanji ali komentarji neznancev ne obremenjujem več. Ne tuhtam, kaj želijo z njimi sporočiti. Raje se pri sebi vprašam, zakaj me je neka pripomba prizadela.

Naletela sem na mlado prodajalko, ki se ji očitno obeta svetla prihodnost na tem njihovem prvenstvu. Ko je končala, je s širokim nasmeškom opazovala moj nerodni tetris v nakupovalne vreče. Tišina se je vlekla že pol minute, ko je pripomnila: »Vi ste si pa zadali kar velik zalogaj danes!«

»Ah, kje pa,« sem ji rekla, »danes je super! Ponavadi mi še po en predšolski visi na vsaki roki.« Obe sva se zasmejali, hvala lepa, hvala vam, nasvidenje.

A ko sem pol ure pozneje (spet s punčko v nosilki) doma raztovarjala gromozanske vreče iz avta, že utrujena in lačna, sem še sama nase zarenčala: »Ti si si pa res zadala kar velik zalogaj danes!«

Takrat se mi je posvetilo, da komentar morda ni bil najlepši. In da ni nujno, da je sploh bil izrečen pohvalno, čeprav sem ga sama tako vzela. Zlahka bi mi uničil dan. Zlahka bi prodajalki zamerila pripombo. Si mislila: »Kaj pa ona ve?!« ali: »Ne samo, da mi nič ne pomaga, zdaj me bo pa še zafrkavala!«

Ampak bila sem dobre volje in polna energije – njen komentar me v tistem trenutku ni zadel tam, kjer bi me bolelo.

Kaj me tu žuli?

In tako je z večino pripomb neznancev – lahko so izrečeni dobronamerno, celo ljubeznivo, pa bodo zadeli našo šibko točko in nas zaboleli. Na drugi strani se še tako zlohoten komentar neznanca kar odbije od nas, če cilja na področje, kjer smo samozavestni.

Zato se trudim, da se z vprašanji ali komentarji neznancev ne obremenjujem več. Ne tuhtam, kaj želijo z njimi sporočiti. Raje se pri sebi vprašam, zakaj me je neka pripomba prizadela. Kaj me tu žuli?

Ne moremo veliko vplivati na to, kaj nam bodo neznanci rekli in ne moremo pričakovati, da bodo vedeli, s čim nam bodo stopili na žulj. Lahko pa vplivamo na to, kako takšne pripombe sprejmemo.

Tudi sama ob srečanju z nepoznano mamo še vedno raje spregovorim, navežem stik, postavim kakšno vprašanje, tudi če bi se morda lahko zdelo neprimerno. Bolje to, kot da sem tiho. Da me strah pred tem, da bi užalila nepoznane ljudi, paralizira do te mere, da z njimi sploh ne navežem stika.

Foto: strong4life.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.