Ko neznanec polepša dan ... ali življenje

Mica Škoberne
Ponedeljek, 8. junij 2015, 5:05
Image
hvala1
Spletna stran Anonymous Thank Yous zbira zgodbe zahval neznancem, ki so naredili nekaj lepega za druge neznance. Ali, bolje rečeno, za svoje »bližnje« v svetopisemskem pomenu besede …

Če bi si nekdo želel ustvariti podobo o človeštvu na podlagi dnevnih novic, ki jih spremljamo preko medijev, bi se mu verjetno svet zdel precej krut in strašljiv. Vsak od nas pa je na drugi strani verjetno že doživel veliko lepega – ne le od svojih bližnjih, ampak pogosto tudi od popolnih neznancev.

O teh številnih drobnih dejanjih medsebojne pomoči in naklonjenosti, ki jih je opažal vsepovsod na svojih službenih poteh po ZDA, je Michael McCarlie dolgo le razmišljal. A bolj ko je opazoval, več takšnih dejanj je lahko opazil: »Neznanci so neprestano pomagali neznancem.« Nekega dne se mu je v trgovini zgodilo, da mu je zmanjkalo 71 centov. Prodajalec je brez besed vzel manjkajoči denar iz kozarca za napitnine in plačal namesto njega. To drobno dejanje se ga je dotaknilo in odločil se je, da ustanovi spletno stran Anonymous Thank Yous, na kateri lahko vsakdo deli vse nepričakovano lepo, kar je doživel.

Veliko zgodb je povsem preprostih

Na strani že od leta 2013 neznanci z vsega sveta objavljajo zgodbe o tem, kako jim je drobno dejanje nekega neznanca polepšalo dan, spremenilo ali pa celo rešilo življenje. Lahko gre za dejanje, ki mu je bil nekdo samo priča na ulici, lahko za nekaj lepega, kar je zanj storil neznanec, ali pa za nekaj, kar je nekdo sam naredil, da bi pomagal neznancu. »Nekatere zgodbe so zares dramatične,« pravi McCarlie, »veliko zgodb pa je resnično povsem preprostih.«

Najbolj od vsega si McCarlie želi, da bi branje teh zgodb spodbudilo ljudi, da bi naredili čim več dobrega za druge: »Moji najlepši dnevi so tisti, ko dobim sporočilo, da je zgodba s spletne strani nekoga navdahnila, da je anonimno naredil nekaj dobrega za nekoga drugega. To je namen te strani.«

»Želim spremeniti pomen anonimnosti na spletu. Trenutno je anonimnež sopomenka za nekaj vulgarnega, nesramnega in strahopetnega. To bi si želel obrniti. Ljudi skušam opomniti, da so anonimneži lahko zelo dobri. Toliko ljudi vsak dan povsem anonimno služi drugim, brez da bi za to dobili kakršno koli priznanje ali nagrado,« svoj pogled na svet še pojasnjuje McCarlie, ki je prepričan, da je v splošnem na svetu veliko več dobrega kot slabega.

hvala2

"Neznanci so neprestano pomagali neznancem," je, kamor koli je prišel, opažal Michael McCarlie.

Objavljamo nekaj tovrstnih zgodb hvaležnosti:

"Mami, lulat moram ..."

Hvaležna sem gospe, ki je včeraj v trgovini popazila na moj voziček, poln nakupljenih stvari, ko sem svojo 6-letnico morala peljati na stranišče. Bila sem že pri blagajni, ona pa je bila tik pred mano. Ko sem bila že na vrsti, je moja hčerka rekla, da mora nujno na stranišče. Moj voziček je bil poln stvari. Ko je ženska pred mano plačala, se je obrnila k meni in me vprašala, ali lahko popazi na stvari, ko bom peljala hčerko na stranišče. Z veseljem sem sprejela. Ko sva s hčerko sedli v avto, sem ji povedala, da ni veliko ljudi, ki bi si v prazničnem času vzeli čas, da naredijo nekaj takšnega. Bilo je res lepo dejanje in zdelo se mi je krasno, da je moja hčerka lahko to doživela. Hvala še enkrat!!!

Nikki, 16. januar 2014

"Tudi moji ženi je bilo slabo!"

Bila sem v sedmem mesecu nosečnosti in sem ravno končevala zadnji semester na faksu. Preden se otrok rodi, sem želela stisniti skozi še zadnje izpite, bilo jih je osem. Moje nosečniške slabosti žal nikoli niso izzvenele in počutila sem se obupno.

Z muko sem se vsak ponedeljek in sredo odvlekla na jutranje predavanje. Končno se mi je enkrat zgodilo, da mi ni bilo treba zapustiti predavanja, da bi šla na stranišče bruhat. A ravno na poti do naslednjega predavanja, ko sem bila med dvema stavbama in ni bilo nobenega stranišča v bližini, sem začutila hudo slabost.

V obupu, ko so ljudje povsod okrog mene hiteli na svoja predavanja, sem našla smetnjak in bruhala vanj. Počutila sem se tako osramočeno. In potem je mimoidoče dekle še mimogrede navrglo opazko o tem, kako sem se ga prejšnjo noč verjetno preveč napila … Kar obstala sem tam in jokala in še malo bruhala.

Ko sem končala, se je ob meni pojavil fant, se postavil med mimoidoče in mene in me vprašal, če sem v redu. Na kratko sem mu pojasnila zadevo, on pa mi je razložil, kako je bilo tudi njegovi ženi v nosečnosti zelo slabo. Poskrbel je za to, da sem dobila vodo, in me pospremil na naslednje predavanja. In od takrat ga nisem nikoli več srečala.

Hvala ti za prijaznost v tistem jutru, ki je bilo zame najbolj grozno od vseh.

H, 7. januar 2015

"Nihče tega ne naredi zame!"

Pred dvema dnevoma sem šel v trgovino po nekaj hrane. Želel sem opraviti kar se da hitro. Ko sem prišel do vrat trgovine, sem opazil moškega srednjih let, ki se je bližal. Zaustavil sem se za nekaj trenutkov, mu pridržal vrata odprta in ga pozdravil.

Izgledal je utrujen in povsem zdelan in je komaj zamomljal: »Nihče nikoli ne naredi tega za nekoga, kot sem jaz.« Obstal sem povsem osupel. Ne vem, ali se je dojemal kot nekoga, ki si ne zasluži prijaznosti, ali se je imel za nevidnega zaradi svojega socialnega statusa, vsekakor ga je moja gesta prevzela.

Vrata sem pridržal odprta preprosto zato, ker sem želel biti vljuden. In tega ne delim z vami zato, ker bi mislil, da je bilo moje dejanje na kakršen koli način junaško. To delim z vami zato, ker moje dejanje ni bilo junaško in če nekaj tako majhnega lahko nekoga tako prevzame, katere druge stvari še lahko naredimo, ki so majhne, a bodo imele velik učinek?

7. april 2015

hvala3

Ustanovitelj spletne strani si želi, da bi branje teh zgodb spodbudilo ljudi,
da bi naredili čim več dobrega za druge.

"Dobra mama si!"

Pred nekaj meseci sem ravno v času večerje ugotovila, da moram nujno v trgovino po nekaj manjkajočih stvari. Moj mož je ravno v tistem času intenzivno študiral, zato sem se odločila, da vzamem s sabo najina otroka, stara 7 in 2 leti. Za mano je bil že zelo dolg dan, pokonci sem bila od 5.30 in na delo sem se vozila po 2 uri v vsako smer, ura je bila okrog 6 zvečer. Da, bila sem utrujena!

Seveda se je takoj, ko smo prišli v trgovino, moja dvoletnica pričela krčevito upirati, mi bežati po trgovini in se na vse moči upirati, da bi jo dala v voziček. Poleg tega je imela pokakano pleničko, jaz pa nobene rezervne s sabo, zaradi česar je bila še bolj nejevoljna in je glasno kričala in jokala. Ko sem se na pol v solzah trudila, da bi jo obvladala, je moj 7-letnik tekal gor in dol po trgovini. Ljudje so gledali v nas. Počutila sem se tako osramočeno.

Ko sem se že bližala točki, ko bi se povsem zlomila, je do nas prišla neka ženska in začela nekaj prigovarjati moji dvoletnici in jo skušati pomiriti. Deklica se je res malce pomirila in ko je ženska že odhajala proč od nas, se je obrnila nazaj proti meni, me pogledala v oči in rekla: »Dobra mama si, dobro ti gre.« Takrat so mi pritekle solze in za vedno bom hvaležna tej ženski za njene spodbudne besede. Pogosto se spomnim nanje, kadar se moram prebiti skozi tiste dolge naporne dni, ko se mi zdi, da kar ne morem potolažiti svojih malih. Velika zahvala tej prijazni ženski!

P, 11. november 2014

"Ne vedo, koliko nam je to pomenilo"

Naša družina se je v Salt Lake City priselila leta 1994. Komaj smo začenjali in 10 nas je živelo v majhnem 3-sobnem stanovanju.

V tem času smo bili deležni tolikšne velikodušnosti ljudi.

Spomnim se, kako smo šli na pico. Zelo redko smo šli ven jest, ker smo imeli zelo malo denarja, a očitno je takrat očetu nekaj malega ostajalo. Z bratom sva morala najprej v restavracijo preverit cene pic. Ko sva se ponovno vračala vanjo, da bi naročila, je gost pred nama že naročil in plačal ne le eno, ampak kar dve pici za nas! Ne morem povedati, koliko je to takrat pomenilo naši družini! Želim si, da bi vedela, kdo je bil to, in upam, da bo nekega dne prebral. Želim si, da bi vedel, da je pica napolnila naše želodce, njegova prijaznost pa je napolnila naša srca!

Spominjam se tudi praznikov iz tistega časa. Moj oče je delal na polno in še mi vsi smo mu pomagali čistiti zobozdravstveno ordinacijo izven delovnih ur. Tisto leto smo vedeli, da ne bo nobenih božičnih daril za nas. A veseli smo bili že tega, da smo lahko v ZDA, in se nismo pretirano vznemirjali. Nekega večera, ko smo bili ravno pri večerji, je potrkalo na naša vrata. Ko smo jih šli odpret, smo samo še videli kombi, ki je odpeljal. Na našem pragu je pustil darila! Nikoli nismo odkrili, kdo je bil to, a upam, da mu bom nekega dne lahko povedala, koliko je to takrat pomenilo naši priseljenski družini.

Bili smo zelo blagoslovljeni in smo prejeli veliko več, kot bi zaslužili, zato se trudimo po najboljših močeh, da dajemo naprej. In nikoli ne bomo pozabili teh prijaznih ljudi, ki so zaznamovali naša življenja bolj, kot si lahko predstavljajo.

Meg, 9. februar 2015

Vir: anonymousthankyous.com

Foto: themilethatmatters.com, soulgatherings.com, michellecederberg.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem