Ko mi nekdo reče: »Saj si ista, kot si bila!«

Lucija Čakš
Petek, 28. april 2017, 5:38
Image
v ogledalu

Pogosto, ko srečam koga po dolgem času, je ena izmed prvih stvari, ki mi jih reče: »Saj si ista, kot si bila!« ali: »Nič se nisi spremenila!«

Ob tem se običajno zahvalim, saj je najverjetneje mišljeno kot kompliment. Se pa pri sebi na tihem vselej vprašam, kaj naj bi to sploh pomenilo.

Brez izjeme najprej pomislim, da me želi oseba subtilno pohvaliti, kako se kljub otrokom nisem nič zredila. Ali morda, da se nisem vidno postarala. Pa se res tako postaramo v treh, petih, sedmih letih? Sploh med 20. in 30. letom? Predpostavljam, da s frazami »še vedno si ista« ljudje ne obsipajo mojih vrstnic, ki se vmes niso poročile, niso rodile …

Kar me privede do sklepa, da mi želijo povedati, kako dejstvo, da sem mati in žena, ni spremenilo mojega jedra, tega, kar izžarevam.

Drobne spremembe na mojem telesu, ki jih opazim predvsem jaz, niso nič v primerjavi s tistimi v glavi in srcu. Mama sem. In če me to ni spremenilo, ne vem, kaj bi me lahko.

In tu, vsaj upam, se moji znanci in znanke motijo.

Postala sem mama. V resnici se moje telo je precej spremenilo, čeprav se to morda ne vidi na prvi pogled. Že trikrat je naredilo v sebi prostor za novo življenje in trebuh nikdar ne bo več enak, kot je bil. Pa tudi prsi ne. Strije ne bodo nikdar izginile. Še pigmentna črta po sredi trebuha se po tretjem porodu silno obotavlja zbledeti. Če čisto nič drugega, bodo še desetletja po mojem telesu vandrali delci njih, ki sem jih nosila. (Več o tem.)

A te drobne spremembe na telesu, ki jih res opazim predvsem jaz, niso nič v primerjavi s tistimi v glavi in srcu. Mama sem. In če me to ni spremenilo, ne vem, kaj bi me lahko.

Potrebe treh malih ljudi sem postavila pred svoje. Otroci so mi s posnemanjem mojega vedenja najboljše ogledalo za vse lastnosti, ki jih pri sebi ne maram in s tem tudi najboljša motivacija, da jih skušam odpraviti. Nemoč imeti vse pod nadzorom, ki jo ob šopku malčkov redno čutim, me uči ponižnosti kot nič do zdaj.

Odkar gledam na svet z materinskimi očmi, se me tragedije in nesreče drugih mnogo bolj dotaknejo – kjer sem včasih videla le dnevne novice, danes vidim starše, brate, otroke, ki trpijo ali so nekoga izgubili. Niti filmov s tragičnim razpletom ne morem več sproščeno gledati, presneto!

Kot žena nisem več samo jaz, ampak sva dva eno. Sem v procesu stalnega brušenja, preoblikovanja ter iskanja prave mere med prilagajanjem in vztrajanjem pri svojem.

In tudi žena sem. Nisem več samo jaz, ampak sva dva eno. Kar se sliši zelo poetično in neoprijemljivo, a povsem praktično to pomeni, da sem v procesu stalnega brušenja, preoblikovanja ter iskanja prave mere med prilagajanjem in vztrajanjem pri svojem. Učim se izražati spoštljivo. Učim se, da kritike ne sprejemam kot napad nase, temveč bolj kot iztočnico za nadaljnji trud. Učim se, učim se in rastem – v želji, da bi vedno rasla skupaj in nikdar obstala na mrtvi točki.

Pred kratkim sem prebrala intervju z igralko, v katerem je rekla, da materinstvo čisto vsako ženko utrdi in oklesti. Verjetno je to tisto, kar tudi v meni iščejo ljudje, ko pravijo, da se nisem nič spremenila – da sem še vedno ista navihana, nepremišljena in odrezava smrklja kot pred leti.

A materinsko okleščeni robovi niso nekaj, kar slepeče seva ob prvem stiku. Mar ni prav to njihovo bistvo?

Skratka, ko mi rečejo, da sem ostala ista, bom to vzela kot kompliment. Pri sebi pa mislim (in upam), da nimajo prav.

Foto: msecnd.net

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.