Kdo se danes ženi?

Thumbnail

Ptički, seveda! 12. marec, gregorjevo, po ljudskem izročilu velja za dan, ko ženitev ptičkov naznanja pomlad. Veste zakaj tako zgodaj?

Ptički naj bi si izvoljence izbirali in se snubili že na vincencijevo (22. januarja) in na valentinovo (14. februarja), zares ženijo pa se šele na gregorjevo, 12. marca. Gregorjevo je bilo namreč nekoč – ko je bil v veljavi še stari julijanski koledar – postavljeno na prvi spomladanski dan, z uvedbo gregorijanskega pa se je prestavilo na zgodnejši čas.

A tudi 12. marca je običajno že prijetno toplo, ptičje petje postane vse bolj živahno in naznanja prihod pomladi, pa tudi spomladanskega dela na polju. Dan se daljša in obrtniki so po temni zimi (brez elektrike) v potoke že lahko simbolično odvrgli goreče bakle, ki jih niso več potrebovali za delo. Od tega je na Gorenjskem ostal običaj spuščanja lučk – »gregorčkov« – po vodi. V Ljubljani je veljalo, da imajo ta dan ptički gostijo in da po grmih visijo pogačice, v Beli krajini pa so otrokom v grmovje skrili “barliček” in “povitičko”.

Praznik izhaja iz godu sv. Gregorja Velikega, ki je živel v 6. stoletju v Rimu in je veljal za velikega papeža in cerkvenega učitelja. Po njem nosi ime gregorijanski koral, saj je uredil cerkveno petje, zato so se mu priporočali glasbeniki, pevci, zborovodje, velja pa tudi za zavetnika rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov in pozamentov (našitkov), učenjakov, učiteljev, študentov; priporočale so se mu tudi žene za rodovitnost. Njegov god pa so leta 1969 premaknili šele na 3. september.

Izziv tudi za starše

Pogosto se omenja, da o gregorjevem v svoji pesmi Duma piše tudi Oton Župančič, a razširjen je le verz »Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so«. Zanimivo pa je pogledati malce širši kontekst tega Župančičevega spominjanja. Je namreč prisrčno pričevanje o tem, kako so nekoč starši – v tej pesmi Otonov oče – svojim otrokom razkazovali prebujajočo se pomladansko naravo:

Tvoja roka, moj otec, zemljè mi lepoto odpirala
in — čudo za čudom zavese prirode odstirala;
ti kazal si njiv mi plodove, sprovajal me v les,
razkladal skrivnosti glasov in družine dreves,
in vedela sva, kje kosi mladijo, kje drozdi,
kod divji mož hodi, kje vile se skrivajo v gozdi.

Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala … »Čuješ živ-živ?
To je ‘živio’ — zdaj starešina je mladi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem,
povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.

Pa — s čudom še v srcu in strahoma — v mejo iskat sem šel,
za ptiči in njihovim pirom paberkovat sem šel:
in glej, tam pod grmom, pod gabrovim — majhnih potic,
in sladkega vinca, rožičev, in fig, vseh slaščic.
»Pa ne bo jih nazaj več?« — »Ne, to so vse tebi pustili,
kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.«

Naj vas gregorjevo navdihuje – če ste zaljubljeni, če se zgolj veselite pomladi, pa tudi če ste zaposleni starši majhnih otrok. Tudi nas praznik izziva, da bi svojim otrokom »odstirali zavese« narave in jih usposabljali za čudenje.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja