Kdaj je boljše biti tiho?

Foto: Canva

V odnosih je pomembno sporazumevanje in izražanje občutkov. Kdaj pa je bolj modro in ljubeče, če preprosto ostanemo tiho?

Ne le, da je molk zlato, včasih je tišina tudi dejanje usmiljenja.

»Ljubezen vse prenaša« – in včasih tudi molči

Slavni odlomek iz prvega pisma Korinčanom, ki pravi, da ljubezen »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane«, pogosto beremo med poročno mašo. Kaj pravzaprav pomeni? Da mora žena možu odpuščati pijančevanje in fizično nasilje? Da mož ne sme reagirati ob ženinih žaljivkah? Da naj prijateljem ob neprimernem vedenju gledamo skozi prste?

Papež Frančišek v Radosti ljubezni (111. in 112. člen) pravi, da ljubezen, ki vse prenaša in opraviči, ne zanika ali si zakriva oči pred napakami in slabostmi soljudi, niti se z njimi preprosto ne sprijazni. Resnična ljubezen pomeni, »da zadržimo sodbo in brzdamo nagnjenje, da bi izustili trdo in neizprosno obsodbo: ’Ne obsojajte in ne boste obsojeni’ (Lk 6,37b).«

V praksi to pomeni, da moramo včasih preprosto držati jezik za zobmi.

Izkazovanje ljubezni = molk?

Ljubezen včasih lažje izrazimo s pohvalo, pozornostjo ali dejanjem, kot s tem, da se ugriznemo v jezik in zadržimo nepremišljeno besedo. Seveda to ne pomeni, da moramo potlačiti svoja čustva ali zanikati same sebe. A umetnost tišine v ljubezni ni le ena izmed možnosti, ampak je zahteva, kot piše Joanne McPortland.

K ljubezni spada spoštljiv odnos, izražanje čustev brez obtoževanja, izogibanje prenagljenim sodbam, primerjanju in tihim zameram.

Tišina je temelj poslušanja

Papež v 137. členu Radosti ljubezni piše, kako dragocen je čas, ko »potrpežljivo in pozorno poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva askezo, da ne začnemo govoriti, preden je napočil pravi trenutek. Preden začnemo izražati svoje mnenje ali dajati nasvete, se moramo prepričati, ali smo slišali vse, kar je imel drugi povedati.«

Takšno poslušanje je mogoče le, če pustimo ob strani lastne potrebe in damo prostor drugemu. Drugi mora čutiti, da smo »zaznali njegovo trpljenje, razočaranje, strah, njegovo jezo, upanje, sanje …«

Kdaj je najbolje držati jezik za zobmi?

1. Kadar hočemo imeti za vsako ceno zadnjo besedo. Ljubezen in prijateljstvo ne poznata zmagovalnih točk in tekmovalnosti.
2. Kadar nas mika, da bi o kom govorili slabo. Opravljanje ali obrekovanje je podobno goreči vžigalici, ki jo vržemo na presušeno travo. Ni dovolj, da brzdamo svoj opravljivi jezik, odpovedati se moramo tudi poslušanju in branju govoric.
3. Kadar se nam zdi, da smo duhovitejši od drugih. Sarkazem, neprijazno zbadanje in pikre pripombe niso izraz ljubezni, naj se nam zdijo še tako zabavni.
4. Kadar hočemo biti na vsak način koristni. Namesto, da bi osebi v stiski v tišini prisluhnili, jo želimo na vsak način potolažiti ali ji svetovati. A resnična pomoč je običajno preprost in sočuten poslušalec.
5. Kadar drugega ves čas opozarjamo, kaj dela narobe. Narobe zložene kuhinjske krpe, narobe pospravljeni čevlji, narobe oblečen otrok. Zakaj si domišljamo, da je naš način vedno najboljši?
6. Kadar drugemu namerno zbujamo slabo vest in sebe prikazujem kot žrtev. Kaj, če rajši poizkusimo s konstruktivnim pogovorom, v katerem povemo, kaj čutimo in si želimo?
7. Ko bi najrajši zakričali, naredili dramo, koga nadrli. Namesto tega poizkusimo z odhodom iz sobe, dokler se ne pomirimo, štetjem do deset ali opomnikom na hladilniku: »Ustavi se, utihni in zmoli. Ja, ti. Takoj zdaj.«