Kako pomagati otrokom ohranjati skrivnost sv. Miklavža?

Thumbnail

Čas okoli svetega Miklavža je eden najlepših časov za naše otroke. Še posebej občutja na Miklavžev večer, ko pričakujejo njegov prihod, in jutro, ko se zbudijo ob darilih, otroke zaznamujejo za vse življenje.

Otrók se ne dotakne samo pozornost v obliki daril, ampak so zelo dojemljivi za presežno, skrivnostno vsebino tega praznika.

Žal pa v današnjem svetu starši bodisi s potrošniškim pretiravanjem bodisi z netenkočutno komunikacijo o svetem Miklavžu, angelih in parkeljnih otroke pogosto bolj oviramo pri doživljanju skrivnosti svetega Miklavža, kot da bi jim pomagali še lepše doživeti ta praznik.

Zato vam danes, ko vsi z veseljem pričakujemo Miklavžev večer, ponujamo v razmislek nekaj temeljnih drž, ki nam lahko pomagajo, da otrokom omogočimo preprostro, pristno in tudi sveto doživljanje Miklavževe skrivnosti.

Pomembno je predvsem troje:

  1. Da sami verjamemo v svetega Miklavža – kot živo osebo.
  2. Da razumemo eno temeljnih značilnosti skrivnosti – ki mora biti ravno prav odkrita in ravno prav zakrita.
  3. Da živimo eno temeljnih drž svetega Miklavža – to je preprostost.

Verjemite sami v svetega Miklavža

Če ne verjamemo, da je sveti Miklavž resničen, bomo težko otrokom posredovali srce vsebine tega praznika. Škof Miklavž je namreč bil konkretna zgodovinska oseba, zdaj pa v vstajenjski večnosti biva pri Bogu.

Vera, ki jo živimo starši v odnosu do vstajenja, nebes in občestva svetnikov je ključna za ustvarjanje vzdušja pričakovanja Miklavževega praznika v družini.

Zelo lepa navada v mnogih družinah je molitev k svetnikom, še zlasti h družinskim krstnim zavetnikom in pa drugi svetnikom, ki so povezani z otroki in družino.

Vera, ki jo živimo starši v odnosu do vstajenja, nebes in občestva svetnikov je ključna za ustvarjanje vzdušja pričakovanja Miklavževega praznika v družini.

V naši družini se recimo radi priporočamo predvsem k sv. Jožefu in sv. Janezu Pavlu II., vačsih tudi k sv. Janezu Bosku. Pred Miklavžem pa se redno obračamo tudi na sv. Miklavža, da prosi za nas.

To otrokom pomaga ustvarjati vzdušje pričakovanju in negovati odnos z Miklavžem kot osebo.

Zelo primerno je, da spregovorimo tudi tem, kako Miklavž biva pri Bogu. Čas pred sv. Miklavžem je izredna priložnost za katehezo o Bogu kot dobrem Očetu, ki so mu pri srcu vsi otroci in ki za vse želi, da bi bilo obdarovani – Miklavž pa mu je pri tem v največjo pomoč.

Otroci zelo živo v tem času doživljajo angele in parkeljne. Starši, ki poznajo in živijo temelje krščanske duhovnosti, lahko ta čas izrabijo, da spregovorijo o notranjem svetu duhovnih vzgibov – dobrih in zlih.

Malček starejšim otrokom (recimo na začetku osnovne šole), ki že sumijo, da »oblečeni« Miklavž, angeli in parkeljni niso »ta pravi«, lahko pojasnimo, da se ljudje enkrat v letu oblečejo v svetnika in njegove spremljevalce in s tem otrokom pomagajo doživeti notranji, nevidni svet duhov.

Razúmite bistvo skrivnosti – ki mora biti ravno prav odkrita in ravno prav zakrita

Če želimo otrokom pomagati k pristnemu doživljanju skrivnosti svetega Miklavža, moramo starši razumeti, da je ena temeljnih značilnosti skrivnosti, da je ravno prav odkrita in ravno prav zakrita.

To je bil skozi zgodovino Božjega ljudstva in odrešenja tudi temeljni pristop Boga pri razkrivanju samega sebe ljudem. Samo pomislimo recimo, kako se je Jezus razkrival po vstajenju, a je obenem ostal prikrit, skrivnosten.

Podobno je ob sv. Miklavžu. Če bomo o njem tiho, če otroku ne bomo omogočili stika z zgodbo, pa tudi z »oblečenim« Miklavžem, ga ne bomo mogli prebuditi za skrivnost.

Vendar je v današnjem času bolj nevarna druga skrajnost – da otroka izpostavimo pretirani govorici o Miklavžu, predvsem pa fizični navzočnosti Miklavža v najrazličnejših pojavnih oblikah.

Seveda je tu na prvem mestu priporočilo, da otroka ne vodimo na ogled Miklavža v trgovske centre – to je najboljši način, da otrokovo doživetje Miklavža desakraliziramo.

Če želimo otrokom pomagati k pristnemu doživljanju skrivnosti svetega Miklavža, moramo starši razumeti, da je ena temeljnih značilnosti skrivnosti, da je ravno prav odkrita in ravno prav zakrita.

Nasploh ni dobro z otrokom v predmiklavževem času hoditi v trgovino. Če ne drugega, se bo čudil nad množico ponudbe čokoladnih Miklavžev in bodo tisti, ki jih bo na Miklavževo jutro našel v nastavljenem peharju, izgubili del svoje čarobnosti.

Če je le mogoče, prihranimo »ogled Miklavža« za Miklavževo pozno popoldne oziroma Miklavžev večer.

Žal se veliko župnij zaradi praktičnih razlogov odloča, da pripravijo sprejem Miklavža in spremstva na nedeljo oziroma soboto pred ali celo po 6. decembru. Vendar tudi to odvzame otroškemu doživljanju svetega Miklavža nekaj skrivnostnosti.

»Ogled Miklavža« naj bo kratek. Dobro je, da se tega zavedajo vsi organizatorji, ki Miklavža pripravijo v cerkvi, župnijski dvorani, na mestnem ali vaškem trgu.

Sam sem, preden sem postal oče, bil kar nekaj let »Miklavž« in zanimivo mi je bilo doživljati, kako skoncentirana je bila pozornost otrok ob srečanju s svetim možen. Z leti sem se naučil, kako pomembno je, da Miklavž govori preprosto in malo, predvsem pa, da hitro pride in hitro odide.

Zato od Miklavževega sprejema tudi mi pohitimo domov in si pripravimo lep Miklavžev večer. Posvetimo se otrokom, pripravimo lepo molitev, pojdimo z njimi spat in jim dajmo vedeti, da prihaja njihova najlepša noč …

Poseben izziv je obisk Miklavža na domu, njegov vstop skozi družinska vhodna vrata. Še zlasti na vasi je to utrjena navada.

V naši družini sva se z ženo odločila, da Miklavža s spremstvom ne spustimo čez prag našega doma. To nam omogoča, da domače prostore prihranimo za »ta pravega Miklavža«. Opažava, da otroško doživljanje Miklavža s tem ni nič okrnjeno, ampak celo okrepljeno.

Vedno pa radi na Miklavžev večer kukamo skozi okno in največja atrakcija je, kadar za hip ujamemo Miklavžev sprevod ali zaslišimo rohnjenje parkeljnov in njihovo topatanje z verigo po ograju mostu ob hiši.

Še posebej je ta izziv za starše delikaten, kadar je znano, da lokalna Miklavževa ekipa ni kos zahtevni nalogi (premalokrat se zavedamo, da je ta naloga res zahtevna!).

Žal se mnogokrat zgodi, da pridejo na obisk ne samo okajeni parkeljni, ampak je na majavih nogah celo častiti sveti mož …

Živite Miklavževo preprostost

In nenazadnje, če želimo otrokom omogočiti pristno doživljanje in praznovanje svetega Miklavža, je pomebno, da tudi mi živimo eno njegovih bistvenih drž – preprostost.

Škof Miklavž je obdaroval s preprostimi darovi. Podobno izkušnjo obdarovanja so imeli naši stari starši in mnogokje še tudi starši. Danes pa je v svetu potrošniškega obilja to dimenzijo težje živeti.

Pri tem nam je lahko v največjo pomoč, da sledimo pristnim željam otrok. Želje majhnih otrok za Miklavževe darove (recimo triletnikov, ki jih že znajo sami artikulirati) so običajno zelo preproste.

Tudi v naši družini je bila v tej starosti najpogosteje želja otrok silno preprosta – neko leto denimo samo plastelin in lizike. Z ženo sva se odločila, da kupiva samo to, poleg pa dodava sama še par stvari, ki pa niso igrače, recimo čokoladnega Miklavža, pajkice, madarine … (Je pa res, da imamo samo hčerke, tako da ne vem, kako je pri fantih :).)

Z ženo sva se čudila, kako je bil najin triletni otok od vseh daril najbolj vesel ravno tistega najpreprostejšega darila, edinega, ki si ga je sam zaželel.

In čudila sva se, kako je bil otok od vseh daril najbolj vesel ravno tistega najpreprostejšega darila, edinega, ki si ga je sam zaželel.

Ko se pojavijo pri večjih otrokih večje želje, je dobro skupaj z otroki razločevati, preden se napiše pismo Miklavžu. Naša izkušnja je, da otroci sami sprejmejo, da ni dobro pisati za prerazkošno darilo. Pri tem pogosto pomaga zavedanje, da je na svetu veliko otrok, tudi takih, ki živjo v težjih razmerah in si Miklavž za vsakega ne more privoščiti razkošnih daril.

Le enkrat je bila želja pri eni od hčerk premočna – smuči. In z ženo sva se odločila, da te želje ne »poreževa«. Miklavž je prinesel rabljene smuči. Pancarje in palice pa smo kupili naknadno in hčerka je zanje prispevala tudi del svojih prihrankov. In tisto leto je Miklavževo darilo res znala ceniti …

Poseben izziv na tem področju predstavljajo mnogi, ki bi radi bili Miklavži našim otrokom – stari starši, sorodniki, prijatelji, sosedje …

S starimi starši se je dobro pogovoriti. Resda je njihova naravna želja velikodušno obdarovati po svoje razumljive, a po drugi strani jim moramo starši potrpežljivo sporočati, kako je tudi preprostost pomembna, da bodo naši otroci oziroma njihovi vnuki lepo doživeli Miklavža.

Podoben status kot stari starši imajo lahko drugi bližnji sorodniki, s katerimi morda živimo v isti hiši ali naši otroci preživijo z njimi veliko časa in so nanje navezani.

Pri ostalih strastnih dobrotnikih pa je vredno postaviti odločne meje. Za naše otroke je bolje, da jih obdarijo ob drugih priložnostih.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja