Kajetan Kovič - lepota, ki ostane

Štefan Kržišnik
Nedelja, 9. november 2014, 13:49
Image
kovic naslovna

Ob smrti Kajetana Koviča smo za bralce iskreni.net pripravili nekaj najlepših verzov iz njegovih otroških pesmi, ki govorijo o igrivosti in čarobnosti domišljijskega sveta otrok, pa tudi o lepoti starševstva.

Kajetan Kovič ni napisal veliko del za otroke, a ga kljub temu lahko označimo za velikana slovenske otroške in mladinske literature.

Ne samo da so njegova dela dosegla veliko priljubljenost – njegovi najbolj priljubljeni knjigi Maček Muri ter Moj prijatelj Piki Jakob sta dosegli naklado po več kot 100.000 izvodov –, ampak je v njih ubesedeni svet tako estetsko igriv in obenem otroško neposreden in preprost, da so resnično eden od vrhov slovenske literature za otroke in mladino.

moj prijatelj piki jakob

Moj prijatelj Piki Jakob (prvič izšlo 1972)

"Tiho na novo pot se odpravi z malim očetom véliki sin"

Pa pojdimo na kratek sprehod po njegovi poeziji za otroke – kakor se za družinski portal spodobi – s pesmijo, v kateri nastopa pesnik sam kot oče. Kar za nekaj pesmi iz svojega zgodnjega obdobja je Kovič namreč dobil navdih v lastnem družinskem življenju, njegova sinova Jurij in Nina pa sta bila vzor za literarna lika z istimi imeni.

Te Kovičeve »družinske« pesmi na čudovit način spregovorijo o očetu, ki se je sposoben spustiti v otroški svet in skupaj z otrokom odkrivati »neznane in nove stvari«, ki so pri otroku vedno tako na oni kot na tej strani meje med resničnim življenjem in domišljijo.

Osebno mi je med njimi najljubša pesem z Popotnika, ki opisuje preprost dan v življenju, ko se »véliki oče in mali sin« odpravita raziskovat mestni vrvež:

Podnevi se gresta potepat po mestu
véliki oče in mali sin.
Pri semaforu prečkata cesto.
Na trgu si kupita mandarin.

Svet je podnevi kot veselica.
Sinu v ušesu kokta šumi.
Nikjer ni ne volka ne hudega strica.
So le neznane in nove stvari.

Po potepanju po mestu pa pride večer, ko svet postane še bolj skrivnosten, še bolj dojemljiv za otroške oči. Oče zato v tem svetu postaja čedalje manjši, sin pa čedalje večji:

Pride noč in zvezde postavi.
Sanje zasučejo čudežni mlin.
Tiho na novo pot se odpravi
z malim očetom véliki sin.

/…/

Čisto na robu zvezdne kotanje
snameta mesečev konec neba
in ga odneseta mamici v sanje,
da je vsa soba polna zlata.

A s tem popotovanja še ni konec, čaka ju nočna pustolovščina s Trnuljčicami, Sneguljčicami, palčki, škrati in drugimi pravljičnimi bitji, vse dokler se zjutraj znova odpravita na pohajanje po mestu. In so ob tem še vedno »polne sanj njune oči«.

zlata ladja

Zlata ladja (prvič izšlo 1969)

"Mama reče: 'Kosilo!', Jurij pa misli: 'Oh, voda in milo!'"

V Kovičevih pesmih za otroke ni moralizma in didaktičnosti, ki sta bili stalni spremljevalki otroške literature pred drugo svetovno vojno. A to seveda ne pomeni, da pesmi niso »vzgojne« ali da je v njih na račun estetske odsotna etična dimenzija.

Nasprotno, pesnik se sooči z množico trenutkov, ko je otroku treba pomagati, da raste tako v spoznanju kot čustveni in etični zrelosti. A oče se v teh situacijah odziva na neverjetno empatičen način, tako da se vsaka situacija, ki bi lahko rodila napetost ali celo prepir, obarva s simpatično igrivostjo. In ta otroku pomaga v zahtevnih izzivih, ki mu jih prinaša njegovo življenje.

Tako denimo ob »klasični« situaciji, ko starši želimo naučiti otroke reči »Prosim« in »Hvala«, pesnik ugotovi, da sta sinu iz besednjaka pobegnila dva »korenjaka«. Ne pomaga, da jima spečejo »debelo potico, kolino in pečenico«, ne pomaga, da jima gredo »po igrače v trgovino« in kupijo »karte za cirkus in kino« – Prosim in Hvala sta še vedno »kakor dva mutca« in »kakor dva butca«.

A oče ve, kaj zmore otroško srce. Potrpežljivo in brez skrbi je sposoben tudi počakati in pesem zaključi z verzi:

Pameti bosta si v svetu kupila
in se ob letu zopet vrnila.
Včeraj sta pismo na pošti oddala:
Prideva kmalu. Prosim in hvala.

Ali pa: kolikokrat je za starše stresno, ko otrok noče k mizi, če pa že pride, sledijo prepiri, ali bo jedel ali ne! Tudi pri Kovičevih je tako. Ko mama zakliče: »Kosilo!«, Juriju v ušesih odmeva: »Oh, voda in milo …« A brez skrbi, treba je samo priklicati živali in druge igrače, da oživijo in pomagajo prebuditi tek:

Živali na slikah
pa brž oživijo,
vsaki posebej
se sline cedijo.

Kuža sprašuje:
hov, kakšna je jed?
Konj zarezgeče: oves!
Medved zabrunda: med!

In ko udari žlica
prvič ob krožnik: cin!,
se zdrami še avto
in reče: bencin!

"Malo po deseti uri oglasi se maček Muri"

Eden od vzrokov za priljubljenost Kovičevih dela za otroke je tudi v tem, da njegov domišljijski svet ni daleč od otrokove resničnosti: prihaja vanjo in nosi s seboj poteze sodobnega, večinoma mestnega življenja. Ob tem se zgodi tudi obraten proces – ker je ubesedeni svet blizu sodobni resničnosti, vsakdan otroka obarva s posebno toplino in simpatično domačnostjo.

Maček Muri je denimo čisto navaden meščan, zjutraj »posteljo prezrači« in »suknjo pokrtači«, bere »mačje časopise«, se z Muco Maco poda na kosilo in nato na tekmo, vse dokler zvečer ne postavi zadnje pike v dnevnik in si navije budilko za naslednje jutro.

macek muri

Maček Muri (prvič izšlo 1975)

Kovičev literarni svet pa poleg domačnosti krasi tudi neverjetna igrivost. V svoji jezikovni genialnosti je pesnik sposoben pritegniti predmete vsakdanjega življenja v vrtinec pomenske in jezikovne igre. In kaj je lahko bolj otroškega kot to?

Tako denimo kosilo z Muco Maco ni navadno kosilo, ampak ples besed, ki še polepša že tako prijetno resničnost:

Na jedilnem listu zbrana
je najboljša mačja hrana.
Bela smetanova juha,
cmok iz ribanega kruha,
mačji žganci, mačja šara,
mačji golaž in obara,
a za lačne mačje strice
so na voljo krvavice.
Glavni kuhar maček Žane
praži jetra in možgane ...
/…/ in tako dalje in tako dalje …

Ali pa letališče – kakšno veselje je za otroka gledati letala, ki vzletajo in pristajajo! Kaj šele v igrivem svetu Kovičevih pesmi:

Vsaka mačka kdaj obišče
tudi mačje letališče.
Zvočnik tam napoveduje,
kdo in kaj in kam potuje.
Mačji odposlanec Meško
z boingom leti na Češko.
V karaveli muca Frida
pelje bika iz Madrida.
Kardinal von Katerhajm
z romarji gre v Kelomorajn.
Boter Piter Paterham
vozi jajca v Amsterdam.
/…/ In tako dalje in tako dalje …

Verjetno pa je največji ključ priljubljenosti Kovičevih del za otroke v njihovi brezmejni brezskrbnosti. V Kovičevem literarnem svetu se sicer kdaj pa kdaj zgodi kaka nevšečnost, a ni tistega boja med dobrim in zlim, ki velikokrat utrudi tudi otroka.

Kdo si ne bi želel preživeti dneva kot Maček Muri? Ali uživati kot Muca Maca, ki zjutraj poleževa, dokler jo »telefonski zvonci ne vržejo pokonci«, prek katerih se ji »malo po deseti uri« oglasi Maček Muri z vabljivim predlogom za kosilo? In kdo si ne bi želel doživeti téka časa ob takem miru in užitkih, kot jih Muri in Maca?

Pod zeleno senčno smreko
pijeta ledeno mleko
in od fine hrane sita
mačjim šalam se smejita
in tako ne vse strani
hitro mačji čas beži.

Morda je prav zaradi te brezskrbnosti Kovičev literarni svet tako blizu tudi odraslim, ki velikokrat izkusimo tudi drugo plat življenja …

Resnični svet Kajetana Koviča seveda ni bil vedno tako idiličen kot svet literarnih potepanj s sinom Jurijem ali Mačkom Murijem.

Nasprotno, predvsem zadnja leta, desetletja življenja so Koviču prinesla veliko bolečine in trpljenja. Na eni strani razpadanje zakona in oddaljevanje od družine in težka bolezen, še bolj pa vrtinec prepirov in celo sodnih sporov za skrbništvo nad njim, ki so se bili med njegovo novo življenjsko partnerico in njegovo družino. Del tega se je celo odvijal pred očmi javnosti, ne samo čez mejo dobrega okusa, ampak tudi njegovega človeškega dostojanstva.

Prav ob zavedanju tega še bolj zasijeta igrivost in lepota njegove otroške poezije. Ker kaj bo na koncu ostalo? Ostalo bo to, kar je bilo dobro, ostala bo lepota.

"Muri zadnjo piko zgladi in se veseli pomladi"

Občutje smrti je Kovič tenkočutno opisoval že vse od začetka svoje pesniške poti, od prelomne zbirke Pesmi štirih, s katero se je leta 1953 skupaj z Zlobcem, Menartom in Pavčkom predstavil javnosti.

A čeprav je risal obzorja smrti in s tem tedaj duhovnozgodovinsko prevladujočega metafizičnega nihilizma, se občutju smrti nikoli ni predal.

Že prva pesem v zbirki Pesmi štirih ubeseduje motiv smrti in minevanja, a hkrati nosi naslov Bela pravljica in prinaša sporočilo rojevanja novega.

vse poti so

Vse poti so (zbrane pesmi za odrasle, 2009)

Ko sem ob novici o Kovičevi smrti znova vzel v roke njegove pesmi, pa me je od vseh začetnih najbolj nagovorila pesem Smrt starke. Tudi ta pesem se tako kot Bela pravljica se dogaja pozimi: "Tiho zimski čas drsi, / kakor pesek v peščeni uri. / Starka je zaprla svoje duri, / bolna je in v postelji leži." A čeprav se zdi, da je smrt dokončna resničnost, se obenem rojeva tudi novo: "In je leto tiho h kraju šlo. Spet so dnevi toplo zasijali. / Starko so že zdavnaj pokopali. / V maju pa vzbrstelo je drevo."

In kljub vsej brezskrbnosti Kovičeve otroške poezije lahko droben odmev tega občutja najdemo tudi v njej.

Tudi z Mačkom Murijem je Kovič ubesedil enega svojih najbolj priljubljenih motivov, motiv letnih časov oziroma motiv minevanja zime in rojevanja pomladi. Takole se začne pesem Letni časi:

Hitro v mestu in na
vasi se vrtijo letni časi,
znova bela je livada,
tiho sneg na zemljo pada.

Na koncu pesmi, ko je nova pomlad že pred vrati in ko je Muri v zimskem času uspel napisati novo pravljico, pa Kovič zaključi:

Muri zadnjo piko zgladi
in se veseli pomladi.

Ne, zima ni nikoli končna resničnost, vedno znova in znova se vrne pomlad. Tako v Kovičevi odrasli kot v njegovi otroški poeziji.

In tako kot je Muri v »dolgi mačji zimi« zgladil zadnjo piko, jo je v dolgi zimi minevanja svojega življenja tudi Kajetan Kovič. Zdaj se bo lahko veselil večne pomladi.

Foto: sl.wikipedia.org, emka.si, bukla.si, knjigarna-beletrina.com, FB Jelka Reichman

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor