Izžalujmo žalost

Četrtek, 5. september 2013, 5:00
Image
grieving

Žalovanje zahteva od posameznika, da se popolnoma ustavi in da ob izgubi reflektira svoje življenje. Neizžalovana žalost ima dolgoročne posledice, ki vse skozi kazijo kvalitetno našega življenja.

V našem burnem življenju zmanjkuje časa za to, da bi lahko izžalovali naše poraze in boleče preizkušnje vsakdana.

V našem burnem življenju zmanjkuje časa za to, da bi lahko izžalovali naše poraze in boleče preizkušnje vsakdana. Vedno moramo biti močni, vedno moramo iz bolečine potegniti tisto pozitivno in se hitro vrniti nazaj v tempo sveta - pripravljeni na nove borbe.

Ko pomislimo na žalost in žalovanje, je verjetno najbolj pogosta asociacija izguba bližnjega. Srečanje s smrtjo svojega prijatelja, sorodnika ali dobrega znanca je zagotovo stresno za vsakega izmed nas. Ljudje se prav različno soočamo s tem stresom in vedno večji problem današnjega življenja je v tem, da se premalo ljudi resno sooči s svojo žalostjo.

V teoriji zasledimo znano 5-stopenjsko lestvico soočanja z žalostjo:

1. Zanikanje

Je naravni odziv človeške psihe na šok, ki ga ob izgubi doživljamo.  Značilni stavki, ki jih slišimo, so:

»Pa sej to ne more biti res.«
»Ne, ne, to mora biti pomota.« itd.

Vse spremembe v našem življenju, ki jih izguba prinaša, so preveč za naše telo, zato se telo zaščiti z zanikanjem, ki počasi posameznika pripravi na nov način življenja.

2. Jeza

Za to fazo je značilna uporaba mnogih kletvic, prelaganje krivde, razbijanje predmetov, agresivna drža in obtoževanje. Posameznik zdaj v vsej svoji polnosti začuti bolečino izgube. Jeza, kot vemo, je najboljši katalizator in kot tak služi namenu, da se vsa izgubljenost, nemoč in bolečina lahko izrazi in s tem olajša breme, ki ga prinaša. 

3. Barantanje

Zavezane roke in čakanje, da bo žalost minila, ni najbolj domače človeku, ki je vajen aktivnega življenja.

Značilno obnašanje:

»Če bi prej opazil ...«
»Če ne bi delal problemov ...«
»Če bi jo/ga lahko prepričal ...«

Smrt je ena izmed pojavov v našem okolju, na katero nimamo vpliva (razen seveda v primerih umorov). Takšni pojavi pa našemu telesu predstavljajo težave. Zavezane roke in čakanje, da bo žalost minila, ni najbolj domače človeku, ki je vajen aktivnega življenja. Tako se večina ljudi začne spraševati o svoji vlogi pri tej nesreči in v mnogo primerih tudi nase prevzemati krivdo. Podobno se dogaja tudi otrokom v problematičnih družinah, ki ne razumejo razlogov za konfliktno okolje in zaradi lažjega soočanja z bolečino krivdo prenašajo nase.

4. Umik in depresija

Pomembno je ločevati med depresijo in umikom. V obeh primerih gre za to, da je posameznik izčrpan – tako fizično kot čustveno – in stopi v fazo, ko živi svojo bolečino v tišini lastnih misli.

Umik se tretira kot mehek prehod v sprejemanje in v posamezniku povzroči, da se umiri, da zbere svoje misli, da pretehta in premisli vse izrečene besede in počasi svoje telo pripravi na življenje brez ljubljene osebe.

Na drugi strani pa depresija vodi v povečevanje krivde, obtoževanje, nezmožnost soočanja z zunanjim svetom in fizični umik. Govorimo torej o občutkih, ki so izredno nefunkcionalne narave in kot taki posameznika ujamejo v začaran krog, iz katerega mnogi težko najdejo pot sami.

5. Sprejemanje

Zadnje stopnja žalovanja je seveda sprejemanje. Tega ne smemo enačiti z veseljem. Na  tej stopnji govorimo o tem, da je posameznik pomirjen in je zmožen vzpostaviti nov odnos do preminulega, saj sprejema naravo življenja in se lahko distancira od vzrokov in krivde.

Popolnoma jasno je, da je zdravilo za žalovanje aktivna in razumevajoča okolica. Torej bližnji, ki nam v vseh stopnjah kažejo ogledalo in vsakršen poskus nefunkcionalnega vedenja opazijo in ob tem ustrezno reagirajo. Nihče zares ne more razumeti osebe, ki žaluje, ker je vsak odnos edinstven, a razumevanje ni pogoj za podporo.

grieving02

 

Izziv, s katerim se posamezniki soočajo, je v tem, da prevečkrat enačijo naravni proces žalovanja in depresijo. Tako se na vse možne načine otepajo negativnih mišljenj, razmišljanja o krivdi, bojijo se odpočiti telo, saj menijo, da bodo za vedno »zaspali«.

Žalovanje zahteva od posameznika, da se popolnoma ustavi in da ob izgubi reflektira svoje življenje. V Italiji imajo v avgustu splošne kolektivne počitnice, ker so ugotovili, da je večino panog med seboj povezanih in da če je ena izmed njih na dopustu, potem izdelki stojijo nedokončani. Tako deluje tudi naše telo. Vsako tkivo je odvisno od drugega in potrebno je, da si v času žalovanja vzamemo tiste dni dopusta, ki so temu namenjeni.

Nihče zares ne more razumeti osebe, ki žaluje, ker je vsak odnos edinstven, a razumevanje ni pogoj za podporo.

Neizžalovana žalost ima dolgoročne posledice, ki vse skozi kazijo kvalitetno našega življenja. Posebno pozornost pa je pri žalovanju potrebno imeti pri čustveno najbolj občutljivih družbenih skupinah, kot so otroci, mladi, ženske po splavu ali smrti otrok in vdovci/vdove, za katere obstaja največja nevarnost depresije in samomorov.

V primeru, da sami začutite, da ste se ujeli v krog, ki vam ne omogoča normalnega delovanja, ali pa da to opazite pri svojih bližnjih, je potrebno čim prej poiskati pomoč. To je tako, kot da bi opazili, da krvavite in da krvi z nobeno znano metodo ne bi znali ustaviti, pa bi vseeno konec dneva rekli, da se bo s časom že zacelilo. Ko bi le tudi naša bolečina puščala rdeče madeže.

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem