Hvala, ker niste pospravili!

Vir: Shutterstock

Ste že kdaj prišli na obisk k mladi družini, v nenavadno pospravljeno stanovanje, in se vam je zdelo … nekam nenavadno?

Morda ste zaznali kako potno kapljo na čelu očeta, živčen nasmeh mame, razdražene otročiče ali razmazano solzico na licu, skozi vrata slabo zaprte bližnje omare pa je izdajalsko visel rokav, medvedkova glava ali vozel kablov. Morda je bil kje kak nenavaden kup, prekrit z otroško odejico (oprane cunje? igrače? neodnešene smeti? mravljišče?). Morda igrač sploh ni bilo nikjer (staršema je med (ne)pospravljanjem prekipelo in sta jih odnesla na podstrešje). In potem vam je pogled obvisel na špagetu, ki je prav neotesano bingljal z mize … Kot zadnja nema priča tega, kar se je v tem stanovanju dogajalo pol ure pred vašim prihodom. Drama.

Če ste imeli srečo, se je v času vašega obiska spet vzpostavilo običajno sproščeno vzdušje in stanovanje je kmalu spet postalo normalno nepospravljeno, zapackano, razigrano. Če ste imeli smolo, pa sta gostitelja med vašim obiskom izčrpana zadremala za mizo.

Ko prihajajo obiski …

Pogosto razmišljam o tej vnemi pospravljanja, ko »prihajajo obiski«. Kaj se pravzaprav skriva v ozadju želje in včasih lahko celo pretirane vneme, da bi sprejeli ljudi v pospravljeno stanovanje? Ali pospravljamo z željo pripraviti nekaj lepega ali v strahu pred obsojanjem?Do katere mere je le-ta zdrava? Kaj se bo zgodilo, če sploh ne pospravimo? Koliko moramo pospraviti za koga?

Prav neverjetno je, kaj vse razkrije razmislek o tej na prvi pogled banalni temi in kako kar vabi k oblikovanju nekakšnega »nepospravljalnega manifesta za mlade družine« oziroma »poziva k solidarnosti«.

Lepo je pri vas!

Razlogov za to, da želimo ljudi sprejeti v urejeno stanovanje, je vsekakor več. Eden so gotovo vzorci, ki smo jih prinesli od doma, ter splošne družbene norme in pričakovanja. Ljudje vedno želimo navzven dajati vtis urejenosti, želimo ugajati, želimo se drugim predstaviti v najboljši luči. In s tem ni nič posebej narobe.

S pospravljalno vnemo izražamo tudi nekakšno naklonjenost, veselje in spoštovanje do osebe, ki prihaja – zanjo želimo narediti prostor (včasih dobesedno) in ga urediti tako, da ji bo lepo, udobno, da bo naše druženje prijetno in sproščeno. V ta namen tudi postavimo kaj slastnega na mizo in morda še mizo polepšamo s kakim prtom, rožo. Z vsem tem sporočamo: »Vesel sem te, dragocen si mi, želim ti ponuditi najboljše, kar imam!«

Nenazadnje je v urejenem domu prijetno tudi nam samim in lahko smo včasih obiskovalcem prav hvaležni, da so bili tista zadnja manjkajoča spodbuda, da smo ga končno spravili v red. In tudi s tem motivom za pospravljanje ni prav nič narobe, ravno nasprotno.

Razgaljeni

Obstaja pa še en razlog, ki se ga morda manj zavedamo, zelo verjetno pa ga občutimo. Vsakdanji nered v naši stanovanjih je neizmerno zgovoren – pričuje o marsičem, Če kdaj pred drugimi mladimi družinami skušamo ustvariti (zunanji) vtis, da zmoremo, si delamo medvedjo uslugo.kar se je dogajalo, pričuje o naših navadah, razvadah, (ne)urejenosti, o naših vrednotah in zanimanjih ter, kadar je neobvladljiv, tudi o naših omejitvah, nemoči. Pravzaprav razgalja veliko intimo. In tega seveda ni lahko postaviti na razstavo, predvsem pa ne komur koli.

Morda je lahko merilo tega, kako blizu smo si z nekom, prav to, kako se počutimo ob misli, da bi vstopil v naš vsakdanjih nered. Bi občutili le manjšo zadrego ali celo olajšanje, da lahko z nekom delimo rezultate svojih vsakodnevnih bojev, ali pa namesto tega sram, strah, poraz, mučen občutek razgaljenosti? Ali pospravljamo z željo pripraviti nekaj lepega ali v strahu pred obsojanjem? Koliko si upamo biti pred kom ranljivi?

Ne za ceno odnosov!

Želje po tem, da bi ugajali, pripravili lep prostor in zavarovali svojo intimo, v osnovi torej niso nič napačnega. Škodijo pa nam, kadar jih postavimo pred naše odnose ali kadar zanje žrtvujemo preveč – ozračje v družini, dragocen skupen čas, (zadnje) moči, ki bi jih namesto tega lahko posvetili kakovostnemu druženju z gosti.

Nenazadnje bi se morali vedno vprašati, ali smo v pripravah na obisk ob pripravi zunanjega prostora sploh poskrbeli tudi za pripravo prijetnega notranjega prostora? Smo ob pospravljenju z naklonjenostjo in veselim pričakovanjem premišljevali o prihajajočih ali pa smo morda z grenkobo premlevali, kako nam je ta obisk po napornem dnevu/tednu čisto odveč. Če je tako, potem bi bilo mnogo bolje, če bi čas pred obiskom raje preležali na kavču ali preživeli v igri z otroki in se malce bolj spočiti in sproščeni prišlekov res razveselili.

Priznajmo si …

Realnost mladih družin je, da enostavno ne zmoremo vsega. In če kdaj pred drugimi mladimi družinami skušamo ustvariti (zunanji) vtis, da zmoremo, si delamo medvedjo uslugo. S tem le poganjamo naprej začarani krog neuresničljivih ali celo škodljivih pričakovanj do sebe in do drugih. Naš dom je morda res urejen, a mi utrujeni in nerazpoloženi, naši obiskovalci pa pod vtisom, da samo oni živijo v neredu in da morajo naslednjič tudi sami napeti vse sile, da v svojem domu pričarajo lažno idilo.

Dopustimo si raje biti iskreni in ranljivi – pospravimo le, kolikor zmoremo, namesto tega pa več moči vložimo v tisto, kar je bistveno, v dobre odnose in dobro vzdušje. In vem, da to sploh ni preprosto. Če nam bo lažje, gostom iskreno priznajmo: »Želeli bi vas sprejeti v malce bolj urejen prostor, pa ne zmoremo. Vseeno smo vas zelo veseli!« Ali pa vsaj ponosno povejmo: »Zelo smo se potrudili, da smo pospravili, ker smo si želeli, da bi vam bilo pri nas kar najlepše. In tudi mi se v takšnem bolje počutimo. Potrebujemo pa pet minutk, da malce zadihamo – počivajmo skupaj na kavču!«

Povabilo k solidarnosti

In dopustimo si iskrenost v tem, da vsaj prijatelji lahko vidijo sledove našega običajnega življenja. Dovolimo jim, da pokukajo v globino tega, kar smo (z napakami vred) in kar živimo. Malce kaosa ne vlada le pri nas doma, ampak je sestavni del življenja večine mladih družin.Morda pa se lahko ravno ob tem razvije kak zanimiv pogovor, zbudijo salve smeha, izvije prostodušno priznanje »Ne zmorem!«, čemur sledi skupno iskanje rešitev ali pa morda celo delovna akcija.

Čas za srkanje kave ob čipkastem prtičku v brezhibno urejenem stanovanju bo namreč gotovo še prišel. Čez leta. In takrat bom v njem uživala – v vašem ali našem domu. Trenutno pa se veliko bolj domače počutim, če se lahko tudi pri vas doma spotikam ob igrače, če se mi pogled spočije na kupu nepospravljenih cunj, če iz kuhinje veje vonj nepospravljenih ostankov kosila, če je miza še vedno malce lepljiva in počečkana. In če me boste lahko sproščeno sprejeli v svoje kaotično stanovanje, bom to vzela kot velik kompliment in znamenje posebne bližine, domov pa bom odšla razbremenjena zaradi potrditve, da malce kaosa ne vlada le pri nas doma, ampak je sestavni del življenja večine mladih družin.

Mar ni imenitno, da je tudi nepospravljanje lahko eno od drobnih dejanj solidarnosti med nami?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja