Helen Keller: Zgodba mojega življenja

Foto: Shutterstock

Vedno znova me spodbujajo k delovanju invalidi, ki tekmujejo v različnih športih in celo osvajajo kolajne.

Ko sem prvič slišala, da je gluha in slepa Helen Keller napisala knjigo, se mi je to zdelo nemogoče. Ko sem v spremni besedi prebrala, da je tudi pisala članke in predavala, sem ostala brez besed.

Le kako ji je to uspelo? Kako se je naučila stavkov, ko pa ni nikogar slišala govoriti in niti ni mogla opazovati izrazov na obrazih govorečih ljudi, sem se po tihem spraševala.

Samo genialnosti svoje učiteljice, njeni živahni naklonjenosti in ljubeči obzirnosti se imam zahvaliti, da so bila prva leta mojega izobraževanja tako lepa in prijetna.

Odgovor sem našla v njeni avtobiografiji, ki je sestavljena iz dveh delov. Prvi del je avtobiografski, v drugem delu pa lahko spoznamo, kako je Helen pisala zgodbo svojega življenja, preberemo lahko o njeni plemeniti osebnosti, kako se je šolala, razvijala govor in literarni slog.

Prvo leto se Helen ni v ničemer razlikovala od večine ostalih otrok. Pri devetnajstih mesecih pa ji je huda bolezen odvzela vid in sluh. Tako sveta ni mogla več odkrivati z očmi, niti z besedami izražati opaženega. Ostale so ji samo kretnje, ki so jih njeni domači razumeli. Zdaj je spoznavala svet s tipanjem in z vonjanjem ter okušanjem. Pri petih letih se je naučila zlagati perilo v omare in tudi razlikovati svoje kose perila od drugih.

Njen duh je bil osvobojen iz teme, ko se je pri njenih 6  letih k njim vselila učiteljica Anne Mansfield Sullivan. Ta se je lahko vživela v Helenino kožo, saj je bila tudi sama napol slepa, hkrati pa zelo potrpežljiva, odločna, vztrajna, bistra in optimistična. Anne ji je s prsti črkovala v dlan besedo za besedo in tako je Helen odkrivala, da ima vsak predmet svoje ime.

Helen Keller in Anne Sullivan

»Samo genialnosti svoje učiteljice, njeni živahni naklonjenosti in ljubeči obzirnosti se imam zahvaliti, da so bila prva leta mojega izobraževanja tako lepa in prijetna. Njena spretnost, da je znala izbrati najprimernejši trenutek, da mi je vlivala znanje, je prispevala, da mi je bilo učenje tako prijetno in sprejemljivo,« je kasneje zapisala Helen. Ko bi vsaj to spoznanje uporabili tudi starši, ki smo hkrati učitelji svojim otrokom.

Človek se nikakor ne more sprijazniti s tem, da bi se plazil, če ga nekaj žene, da bi poletel v višave.

Helen Keller si je lepo izražanje pridobila z branjem odličnih knjig. V njihovo vsebino pa ji je pomagala vstopiti njena učiteljica, gospodična Sullivan. Takole piše Helen: »Peruti moje govorice so bile slabotne in polomljene, izgubile so bile že vso nekdanjo mičnost in lepoto; razen golega nagona po letenju jim prav zares ni ostalo nič drugega, vendar je bilo že to dovolj pomembno. Človek se nikakor ne more sprijazniti s tem, da bi se plazil, če ga nekaj žene, da bi poletel v višave. Včasih pa se mi je vendarle dozdevalo, da peruti svoje govorice nikoli ne bom mogla uporabljati tako, kot jim je namenjeno. Na moji poti je bilo veliko težav in razočaranj, vendar sem znova in znova poskušala, ker sem vedela, da bosta potrpežljivost in vztrajnost končno le zmagali. Moje delo so ves čas prepletale najlepše sanje. Najprijetnejše so bile tiste, ki so mi slikale bodočnost, v kateri bom sposobna govoriti kot drugi ljudje; ko pa sem pomislila na veselje, ki ga bom darovala svoji materi s tem, da bo spet slišala moj glas, sem zmogla vse napore in vsak neuspeh me je samo še podžigal k tršemu delu.«

Knjiga Zgodba mojega življenja je prijetno branje za vse tiste, ki ljubijo lep jezik, hkrati pa tudi izjemno spodbudna. Ko namreč beremo o ovirah, ki so jih preskočili drugi, se v nas nabira moč, da se dvignemo tudi sami; da ne razmišljamo o omejitvah, ampak kot ptice razpremo peruti in prej ali slej poletimo. Morda bo komu s svojim pričevanjem pomagala k temu prav Helen s svojo navdihujočo zgodbo.