Ekološko pridelana hrana še ni vse!

Thumbnail

Kadar kupujemo ekološko pridelana hrano, smo lahko prepričani, da smo izbrali bistveno bolj kakovostno od konvencionalno pridelane hrane. 
Seveda smo zagotovo prepričani le, če poznamo “štalco, njivco in kravco”. O tem, ali gre zaupati certificiranim izdelkom, pogosto tečejo pogovori.  

Sveže nabrano neškropljeno sadje – kaj je boljšega? (Morda samo to, da ga zobamo kar sede na veji …) 

Sama raje verjamem certifikatom (demeter, eko test, bio), kot da se tolažim, da s konvencionalno pridelano prehrano le ni tako hudo, kot se govori. Na žalost je kar hudo, pa naj si še tako zatiskamo oči – vemo, da je konvencionalno pridelano sadje ali zelenjava premočno obdelano s pesticidi, antimikotiki, hormoni. Pogosto je s pesticidi, antimikotiki in drugimi strupi obdelano že seme. (Večinoma tudi tisto, ki ga posejemo na domač vrtiček!). In vemo, da je v mesu še več teh istih snovi (strupi se skladiščijo v živalskih mašobah in tudi v mesu), poleg tega pa so živali hranjene tudi s prilagojenimi antibiotiki in hormoni, ki v naših telesih počno pravo zgago.  

Pa so ekološko pridelana živila res zdrava?

Vsekakor bolj kot živila iz konvencionalne pridelave. Vendar pa nakup ekološkega živila še ne pomeni zdravega načina prehranjevanja.

Četudi smo svinjsko mast in mešano rastlinsko olje nadomestili s kakovostnim olivnim oljem ali kokosovo maščobo, je v naši prehrani še vedno lahko preveč maščob. Prav tako si lahko škodujemo s prekomernim sladkanjem z ekološkimi sladicami. Zagotovo je veliko bolj zdravo pojesti polnovreden piškot z rjavim sladkorjem in rozinami kot pa gumijaste bonbone vseh mogočih barv in nenavadnih umetnih okusov, pa vendar lahko tudi ekološko pridelana čokolada povzroči prekomerno telesno težo.  

Poleg tega se je potrebno zavedati, da tudi v ekoparadižniku, ki ga kupimo sredi zime, ni prav dosti vitaminov in da je sveže skuhana zelenjavna juha (iz domače zalenjave) še vedno bolj zdrava od biojuhe iz vrečke.

Tudi v tem primeru velja zlato pravilo ZKP – “zdrava kmečka pamet”. In seveda zmernost.  

Pa veliko sreče pri izbiranju hrane!

O pomenu skupnega hranjenja smo pisali v članku Jejmo skupaj!

O pomenu pestrega prehranjevanja si lahko preberete v članku Prehrana danes za zdravje jutri.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Avtorico prispevka bi prosu naj se mal pozanima preden napiše neumnosti v smislu, da kmetje futramo živali z antibiotiki in sploh da jih futramo z HORMONI!!!!! To lahko delajo v J. ameriki, ne pa v EU, kjer so rasni hormoni strogo prepovedani. antibiotik žival dobi ko je res nujno potrebno, in dobiših jih na recepept, ne pa kar tako kot ti paše. Pri natibiotikih, je tudi karenčna doba. Mleko ki gre v mlekarno prvo pregledajo na antibiotik, šele na to gre iz tovornjaka.
    Poleg konvencionalne pridelane hrane imamo tudi integrirano pridelavo hrane. In kmetje moramo izpolnjevati več pogojev kot bolnica za dobro počutje živali.

  2. re:

    [quote=samotar]Pri natibiotikih, je tudi karenčna doba. [/quote]
    Karenca še ne pomeni, da antibiotika v mleku ni, pomenio le, da je pod določeno mejo.
    Meni gre zelo na živce, ko nekdo npr. trdi, da ima bio sadje, pa ga veselo škropi, potem se pa zgovarja na karenco … aali pa trditev, da je mleko povsem neoporečno na antibiotike, če je karenčna doba mimo. Žal ni, je pa res, da je količina antibiotika vmleku minimalna.

  3. Mislim, da Samotarja moti posploševanje na globalnem nivoju – vsa oz. večina konvencionalno pridelane hrane je kontaminirane s strupi.

    Pri tem se zelo strinjam z njim. Če bi mnogi od ekonavdušencev vsaj malo poznali življenje na povprečni slovenski kmetiji, predvsem pa strog sistem nadzora, bi vedeli, da:
    – se živine v Sloveniji še ne (!) krmi s slamo in belim praškom (kar je videti na mnogih posnetkih s kmetij izven EU)
    – je kemična kastracija prašičkov v Sloveniji prepovedana (na Nizozemskem in v Belgiji pa npr. ne, kar pomeni, da prašičem 3 tedne pred zakolom nehajo dodajati hormone)
    – uporaba prehranskih antibiotikov je prepovedana
    – goveje tele je bolj administrativno nadzorovano kot človek
    – predpisi glede vzrejnih razmer za živali so zelo strogi (pravila glede minimalnega življenjskega prostora)
    – vsi registrirani konvencionalni pridelovalci hrane so zajeti v zelo strog sistem kontrole z zelo učinkovitim sistemom sankcij (navzkrižna skladnost, zelo strogi odbitki pri subvencijah, naključne kontrole, pobiranje vzorcev pridelkov in zemlje ter testiranje koncentracije pesticidov in umetnih gnojil)
    – …

    Seveda zagotovo obstajajo posamezniki, ki jim uspe zaobiti veljavna pravila, vendar iz svojega poznavanja razmer lahko trdim, da je nepredelana hrana kontroliranega slovenskega izvora varna.

  4. Mi je bilo fino prebrat članek, pa tudi vaša mnenja.
    Vsekakor zanimive informacije in ravno to mi je všeč pri iskreni.net, da lahko dodaš svoje mnenje.

    Ne bi pa obsojala avtorice. To kar je ona napisala, je pogosto res. Tudi če en pujs je s pesticidi obdelano zelenjavo… se to samo potencira v njegovi maščobi.

    Hvala Bogu, da je v Slo tak red, kot pravite komentatorji. Moram reči, da bom zdaj imela več zaupanja v slo. meso. Se pa res pri nas dobi tudi Bolgarsko, Italijansko… A lahko tudi za tam trdite, da veljajo taka pravila, kot jih naštevate tu?

    LP

  5. Jaz osebno [b]neslovenskim mesnim izdelkom ne zaupam[/b], ker tamkajšnjega sistema pridelave in nadzora ne poznam toliko kot slovenskega (npr. na Madžarskem so krmljenje živali s kostno moko izvajali še dolgo zatem, ko je bilo pri nas že strogo prepovedano, kemično kastracijo v Zahodni Evropi sem omenila že v svojem prejšnjem komentarju, Bolgarija in Romunija sta pa kljub članstvu v EU daleč od Evrope). So pa slovenska pravila pogosto strožja od priporočil EU. Predvsem smo pa manjša država, kar omogoča temeljitost pri izvajanju nadzora.

    Pri predelavi hrane je dovoljenega precej več vnosa zdravju škodljivih stvari kot pri sami pridelavi (konzervansi, ojačevalci okusa, emulgatorji, sredstva za vezavo vode, … ). Sploh mesne izdelke pri predelavi enostavno uničijo.

    Uvožena zelenjava in sadje sta pred prevozom večinoma preparirana s sredstvi za zadrževanje vlage, sicer se izsušita kljub prevozom v hladilnih tovornjakih. Npr. domača z solata s tržnice začne gniti neprimerno prej kot uvožena solata iz hipermarketa – zakaj? Ker je solata v hipermarketu obdelana s sredstvi proti gnitju, da dlje časa zdrži prevoz in v trgovini …

    Po drugi strani – pri “ekološkem odnosu” do hrane se je treba zavedati tudi tega, da:
    – je prevoz hrane od daleč tudi onesnažuje okolje
    – da živali neslovenskega izvora, čeprav so zaklane v Sloveniji, med prevozom trpijo (predstavljajte si polne tovornjake bikov ali prašičev iz Bolgarije, ki jih peljejo v Mipovo klavnico v NG – sredi poletja, brez vode, hrane, prostora, pogoste poškodbe živali med prevozom, ko se pomendrajo … )

    Mislim, da je (konvencionalni) slovenski kmet v prehrambeni verigi z njive do krožnika tisti, ki mu slovenski potrošniki lahko še najbolj zaupamo. Velik korak k večjemu zaupanju pa bo tudi vračanje v “stare čase”, ko se osnovne hrane ni kupovalo v trgovinah, ampak pri kmetu doma. Kar pomeni tudi malce manj potrošniške razvajenosti …

  6. Kemična kastracija lahko da pomeni, da prašiča, kastrirajo z nekim pripravkom ki uniči moda. Nepovratno. Če to zadevo daš moškemu se zgodi isto. V enem izmed Kmetovalcev so bili ti postopki opisani.

    Ja, antibiotike pač moraš dati če je žival bolana. Je pa usak obisk veterinarja precej drag, mimogrede nekaj 10€ + zdravila.
    Medtem ko sadjarji in zelenjavarji špricajo veliko večrat v 1 letu napram življenski dobi živali.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja