Dojenje po mongolsko

Mica Škoberne
Četrtek, 13. marec 2014, 5:00
Image
dojenje mongolija01
Se tudi vam zdi, da je za malčka, ki že pogumno raca naokrog, oblikuje svoje prve stavke in veselo gloda piščančja bedrca, ob vsem tem pa se še vedno doji, že skrajni čas, da opusti svojo »razvado« in se »odlepi od mame«?

Ker je tako pač »naravno in normalno«? No, vsaj v Sloveniji. Kajti v Mongoliji je »naravno in normalno« nekaj povsem drugega, vsaj na področju dojenja. To je spoznala tudi Kanadčanka Ruth Kamnitzer, ko je z možem in doječim sinkom v Mongoliji nekaj let bivala … in dojila. Svoja spoznanja je strnila v spodnje besedilo …

Nacionalni šport

V Mongoliji obstaja rek, da so najboljši rokoborci dojeni vsaj šest let – in pri tem govorimo o pomembni stvar, saj je rokoborba njihov nacionalni šport.

V Mongoliji materino mleko ni samo nekaj za dojenčke, ni samo hrana in vsekakor ni nekaj, o čemer moraš biti diskreten.

V Mongolijo sem se preselila, ko je imel moj prvi otrok štiri mesece, tam pa smo živeli do njegovega tretjega leta.

Skrb za sina v tem zgodnjem obdobju v okolju, kjer je odnos do dojenja tako izrazito drugačen od prevladujočega v Severni Ameriki, je odprl moje oči za povsem drugačen pogled na dojenje. Ne samo, da Mongolci dojijo dolgo, dojijo tudi z veliko večjim navdušenjem in brez kakih posebnih zadržkov. V Mongoliji materino mleko ni samo nekaj za dojenčke, ni samo hrana in vsekakor ni nekaj, o čemer moraš biti diskreten. Navsezadnje je iz tega nastal sam Džingiskan.

Človeška duda?

Kot mnoge novopečene mame pred rojstvom otroka nisem prav dosti razmišljala o dojenju. A že nekaj minut za tem, ko je pokukal na svet, se je moj sin pristavil k mojim prsim in bil naslednja štiri leta precej odločen, da jih ne bo pustil kar tako. Imela sem srečo, da je moje dojenje v mnogočem steklo tako zlahka – nobenih razpokanih bradavic, redki zastoji mleka. A na miselni ravni ni bilo vse tako preprosto.

Čeprav sem imela rada svojega otroka in sem cenila vez, ki jo je med nama tkalo dojenje, pa sem se na trenutke počutila preplavljeno z vsem skupaj. Nisem bila pripravljena na intenzivnost ljubezni do njega in na intenzivnost njegove potrebe po meni – in mojem mleku. »Ne pusti mu, da bi te spremenil v človeško dudo,« me je svarila kanadska sestra samo nekaj dni po sinovem rojstvu, ko je sesal uro za uro. Ampak potem, ko sem skušala izključiti vse možne razloge za njegov jok – Krčki? Polulan? Premalo dogajanja? Preveč dogajanja? – sem običajno na koncu vedno pristala pri dojenju. Spraševala sem se, ali ravnam prav.

»Poštni paketki«

V Mongoliji ostanejo dojenčki poviti kot paketki vsaj do svojega tretjega meseca in v tem času so vsakič, ko spustijo kakršen koli zvok, podojeni.

Potem smo se preselili iz Kanade v Mongolijo, kjer je moj mož preučeval divje živali. Tam so bili otroci stalno poviti v več plasti debelih odej, povezani z vrvico kot kaki poštni paketi, za katere nočeš, da bi med potjo razpadli. In ko je paketek kaj zamrmral, je v usta vedno takoj dobil bradavico. Otrok niso prav pogosto previjali in niso nikoli podirali kupčkov. In niti ropotuljice mu niso mogli poriniti v roke. Nobenega ležanja na trebuščku. Dojenčki ostanejo tako poviti vsaj do svojega tretjega meseca in v tem času so vsakič, ko spustijo kakršen koli zvok, podojeni.

To se mi je zdelo zanimivo. Pri treh mesecih imajo kanadski otroci že svoje družabno življenje, hodijo recimo na plavanje. Nekateri se učijo, kako se »potolažiti sami«. Zdelo se mi je, da ima dojenček lahko veliko različnih razlogov za jok in da je moja naloga, da ugotovim, kaj ta razlog je, in zanj najdem primerno rešitev. Ampak v Mongoliji, kjer verjetno dojenčki tudi jočejo iz različnih razlogov, obstaja samo ena rešitev: mamino mleko. Sprijaznila sem se s tem in sledila toku.

Vljudno odmaknjeni pogledi

V Kanadi okrog dojenja še vedno veje nekakšen duh skrivnostnosti. Ampak v resnici ga zgolj nismo dovolj vajeni. Doji se doma, na skupinah za mamice, občasno v kavarnah – dojenje redko vidiš v javnosti, sami pa vsekakor nimamo zavestnih spominov na to, kako smo bili dojeni. To zasebno dejanje med mamo in otrokom je pospremljeno s šepetanjem in vljudno odmaknjenimi pogledi, na podoben način kot obravnavamo izkazovanje nežnosti pri parih: ne gre za tabu, ampak za nekaj rahlo nelagodnega in vljudno prezrtega. In ko ta tihi, angelski novorojenček preraste v aktivnega malčka, ki hoče, da ves svet ve, kaj počne, se te oči začnejo še hitreje in bolj odločno obračati vstran, včasih celo pod namrščenimi obrvmi.

V zahodni družbi pri dojenju ne gre za tabu, ampak za nekaj rahlo nelagodnega in vljudno prezrtega.

V Mongoliji pa me dojenje v javnosti ni potiskalo v »kotiček za doječe mame«, ampak v središče življenja. Njihova vsesplošna praksa dojenja kjerkoli, kadarkoli in še ob dejstvu, da večina živi v tesnih četrtih, je pomenila, da so vsi precej vajeni pogleda na prsi v akciji. In veseli so bili, da počnem stvar na njihov način (ki je seveda pravi).

Ko sem dojila v parku, so me babice ogovarjale z zgodbicami o ducatu otrok, ki so jih same dojile. Ko sem dojila v taksiju, mi je voznik v vzvratnem ogledalu pokazal dvignjen palec in mi zagotovil, da bo moj sin odrastel v velikega borca. Ko sem ga med hojo po tržnici v naročju pestovala in dojila, so mi prodajalci naredili prostor na svojih stojnicah in ga spodbujali, naj popije do konca. Namesto, da bi odvračali poglede, so se ljudje nagnili bliže in mojega sina poljubili na lice. Če se je ob tem na hitro odstavil z mojih mleko brizgajočih prsi in jih povsem razgalil, ni nihče niti trznil. Nihče ni buljil vame, nihče ni pogledal stran – samo smejali so se in si brisali mleko z nosov.

 

dojenje mongolija02

Ruth Kamnitzer in njen Calum

Stalno družbeno potrjevanje

Od sinovega četrtega meseca pa do njegovega četrtega leta sem povsod, kamor sem šla, vedno poslušala eno in isto stvar: »Dojenje je najboljše za tvojega otroka in najboljše zate.« Stalno potrjevanje je v meni vzbujalo občutek, da počnem nekaj pomembnega, kar se zdi pomembno tudi drugim – natanko takšen javni aplavz, ki ga vsaka nova mama potrebuje.

Stalno potrjevanje ob dojenju je v meni vzbujalo občutek, da počnem nekaj pomembnega, kar se zdi pomembno tudi drugim.

Do sinovega drugega leta sem že v polnosti ugotovila, kako uporabno je lahko dojenje. Nič ne uspava otroka tako hitro kot dojenje, prežene dolgčasa med dolgo vožnjo tako učinkovito ali pomiri solzne nevihte s tako lahkoto, kot to stori malce maminega toplega mleka. To je najbolj uporaben pripomoček lene mame in v tem času sem ga uporabljala v največji možni meri. Ampak Mongoli gredo še korak dlje.

Reševanje otroških konfliktov po mongolsko

Med mongolskimi zimami sem mnoge popoldneve preživela v jurti prijateljice Tsetsgee in tako ubežala ostremu mrazu zunaj. Primerjati najine starševske prijeme je bilo zelo razsvetljujoče. Vedno ko se je med najinima dvoletnikoma razvil spor okrog igrač, sem se odzvala s poskusom, da preusmerim sinovo pozornost na kako drugo igračo ali da ga spodbudim k deljenju. Ampak to je vzelo kar nekaj časa in uspeh je bil zgolj 50-odstoten. Včasih, ko se sin ni hotel pomiriti in je njegova frustracija naraščala proti vrelišču, pa sem ga vzela v naročje, pestovala in podojila.

Tsetsgee je imela drugačen pristop. Ob prvem izrazu otrokovega nezadovoljstva je dvignila svojo majico in začela navdušeno mahati otroku s svojimi prsmi in ga klicati: »Pridi, mali, poglej, kaj ima mamica zate!« Otrok je odvrnil svoj pogled od igrač k vabljivemu prizoru in kmalu priracal k njej.

Dve mami sva mahali s svojimi prsmi kot dve striptizeti, ki tekmujeta za stranke.

Stopnja uspeha? 100-odstotna.

Da ne bi bila poražena, sem privzela isto strategijo. In tako sva dve mami mahali s svojimi prsmi kot dve striptizeti, ki tekmujeta za stranke. In če bi bili stari starši zraven, bi se nama pridružili. Uboga otroka ne bi vedela, kam naj gledata – pomirjujoča polnost prsi lastne mame, babičine uvele palačinke, polne izkušenj, ali čudna kožna guba, ki bi si jo stiskal dedek iz same zavisti. Če se še tako trudim, si podobnega prizora ne morem zamisliti niti na srečanju La Leche League.

»Za dojenčke da, ampak kot enkrat shodijo …?«

V šoli za starše, ki sem jo obiskovala v majhnem mestecu v Kanadi, kjer se je rodil Calum, so nam dojenje predstavljali z videom, ki je prikazoval švedsko mamo zelo športnega izgleda, ki je dojila svojega malčka, medtem ko so bili zunaj na smučanju. V skupini se je hitro razširilo neodobravajoče mrmranje: »Seveda je to dobro za dojenčke, ampak ko enkrat shodijo in začnejo govoriti …?« Glede tega so bili vsi precej enoglasni, zato sem svoje mnenje raje zadržala zase. 

A tudi moj trenutek presenečenja je prišel, ko mi je ena od mojih novih mongolskih prijateljic povedala, da se je dojila do svojega devetega leta. Bila sem tako osupla, da sem sprva vse skupaj prezrla zgolj kot šalo. Glede na to, da se je potem moj sin dojil vse do svojega četrtega leta, mi je zdaj zaradi takratne neomajne nejevere kar malce nerodno. Čeprav je devet let precej dolgo celo po mongolskih standardih, pa vendarle ne sega izven meja možnega.   

V Mongoliji so razmiki med rojstvi precej dolgi, večina otrok pa se samih odstavi nekje med drugim in četrtim letom starosti.

Čeprav se zaradi jezikovne prepreke z Mongolci ni bilo vedno enostavno pogovarjati o konceptih, kot je spontano odstavljanje, pa se je nekako zdelo, da je dojenje »do konca« najbolj običajna stvar. Nikoli nisem srečala mame, ki bi tandemsko dojila, kar me je presenetilo. A ker so razmiki med rojstvi precej dolgi, se večina otrok samih odstavi nekje med drugim in četrtim letom starosti.

Po podatkih UNICEF-a se 82 % mongolskih otrok doji še pri 12-15 mesecih, 65 % pa jih nadaljuje še med 20. in 23. mesecem. Materin zadnji otrok pa običajno kar vztraja in vztraja, kar lahko privede tudi do dojenih devetletnikov. Tako se – po stari ljudski modrosti – vzgajajo Mongolski rokoborci.

Kaj otroke spodbudi, da prenehajo z dojenjem?

Ko se je triletni Calum pri treh letih še kar dojil z navdušenjem novorojenčka in sem se spraševala, kako se bo sploh kdaj odstavil, sem začela raziskovati, kaj spodbudi mongolske otroke k temu, da sami prenehajo z dojenjem. Nekatere mame so mi rekle, da je otrok preprosto izgubil zanimanje za dojenje. Druge so med razlogi navajale pritisk vrstnikov (slišala sem recimo mongolske najstnike, ki so drug drugega dražili z besedami »Želiš si k maminim prsim!« na isti način, kot se kanadski otroci zmerjajo z »Reva šleva!«).

Danes so mnogi otroci odstavljeni prej, kot bi se sicer odstavili sami, zaradi delovnih obveznosti mater.

Danes so sicer mnogi otroci odstavljeni prej, kot bi se sicer odstavili sami, zaradi delovnih obveznosti mater. Pogosto se zgodi, da, medtem ko gre mama za celo poletje v mesto na delo, otrok ostane doma na podeželju in v tem času mamino mleko usahne. Prijateljica Buana, ki je bila v času najinih pogovorov stara 20 let, mi je o svoji zmagovalni karieri dojenja pripovedovala tako: »Odraščala sem v jurti na podeželju. Mama me je vedno spodbujala, naj pri njej popijem svoje mleko, ker da je to dobro zame. Mislila sem, da to počnejo vsi devetletniki. Ko sem šla v šolo, sem pa prenehala.« Potem me je pogledala z nagajivo iskrico v očeh in pristavila: »Ampak včasih ga še vedno rada popijem.«      

Ni vse v mleku

Vedno sem si predstavljala, da je prenehanje dojenja precej zaključena zadeva. Pričakovala sem, da se bodo na neki točki podoji začeli zmanjševati in bodo postopno usihali, dokler ne bo dojenja enkrat povsem konec. Moje mleko bo usahnilo in to bo to. Bar zaprt.

Ampak v Mongoliji se to ne zgodi tako. Ko sem se s prijateljico Naaro pogovarjala o dojenju in sem jo vprašala, kdaj se je njena šestletna hčerka odstavila, je odgovorila: »Pri štirih letih. Saj sem bila žalostna, ampak ni se več hotela dojiti.« Potem pa mi je povedala, da se je ravno prejšnji teden, ko se je hčerka vrnila z daljših počitnic pri starih starših na podeželju, spet želela dojiti. In Naara je privolila. »Verjetno me je toliko pogrešala,« mi je pojasnila. »In bilo je prav lepo. Seveda nisem imela nič več mleka, ampak je sploh ni motilo.«

Ne samo za dojenčke!

Če pod »odstavljanjem« razumemo to, da nikoli več ne piješ materinega mleka, potem pa se Mongolci nikoli zares ne odstavijo.

Če pod »odstavljanjem« razumemo to, da nikoli več ne piješ materinega mleka, potem pa se Mongolci nikoli zares ne odstavijo – in to je tisto, kar me je pri dojenju v Mongoliji najbolj presenetilo. Če ima ženska prepolne prsi in njen dojenček v tistem trenutku ne more sesati, bo preprosto šla naokrog in poprosila enega od družinskih članov (katere koli starosti in spola), če lahko malo popije. Pogosto si ženska iztisne skodelico mleko kot posladek za svojega moža ali ga pusti malce v hladilniku, če bi se komu zahotelo.

Čeprav smo večinoma poskusili svoje mleko in ga morda ponudili v pokušanje svojim možem ali ga v sili celo uporabili v kavi – mar nismo? – pa vendarle mislim, da ga večina od nas ne uživa prav pogosto. Vsak Mongolec, ki sem ga o tem vprašala, pa mi je odgovoril, da ima rad materino mleko. Materino mleko je tako visoko cenjeno in tako močno zakoreninjeno v njihovi kulturi, da ga ne dojemajo kot nekaj, kar je samo za otroke. Materino mleko se pogosto uporablja tudi pri zdravljenju, daje se ga starejšim kot krepčilo, z njim zdravi očesne okužbe, poleg tega pa naj bi (tako pravijo) očesno beločnico delalo bolj belo in šarenico bolj globoko rjave barve.     

Predvsem pa se mi zdi, da Mongolci pijejo materino mleko zato, ker jim je všeč njegov okus. Ena od mojih zahodnih prijateljic v Mongoliji, ki si je na delu črpala mleko za svojega otroka in je stekleničko pustila v hladilniku v kuhinji podjetja, jo je nekega dne našla na pol prazno. V smehu mi je pripovedovala: »Samo v Mongoliji se ti lahko zgodi, da sodelavce sumiš, da kradejo tvoje lastno mleko!«

Neodvisni zahodni otroci?

Življenje v drugi kulturi te vedno spodbudi k temu, da z drugačnimi očmi presojaš tudi svojo lastno. Resnično ne vem, kako bi dojila svojega sina, če bi v času njegovega zgodnjega otroštva živeli v Kanadi. A plaz pozitivnih odzivov na dojenje, ki sem ga bila deležna v Mongoliji, in njihovo navdušeno sprejemanje dojenja v javnosti, me je enostavno prevzelo in mi dalo vso svobodo, da vzgajam svojega otroka na način, ki se mi je zdel naraven. A poleg vseh malih razlik v merilih glede dojenja in podrobnostih glede tega, kako dolgo in kako pogosto, sem na koncu začutila, da je med našim in njihovim starševskim slogom še ena bistveno večja razlika.

V Mongoliji se dojenja ne enači z odvisnostjo in odstavljanje ni težko pričakovani cilj.

V Severni Ameriki tako visoko cenimo neodvisnost, da to proseva skozi prav vse, kar počnemo. V pogovorih o otrocih se toliko sučemo okrog tega, koliko zdaj že poje tvoj dojenček in na koliko podojih dnevno še vztraja. Tudi če sam ne zastavljaš tovrstnih vprašanj, se težko izogneš njihovemu vplivu. In naprodaj je toliko izdelkov, ki so namenjeni temu, da bi se otrok zamotil sam in te manj potreboval, da je sporočilo jasno. V Mongoliji pa se dojenja ne enači z odvisnostjo in odstavljanje ni težko pričakovani cilj. Zavedajo se, da bodo njihovi otroci slej ko prej odrasli – pravzaprav je povprečen mongolski petletnik precej bolj samostojen kot njegovi zahodni vrstniki – če jih dojijo ali pa ne. In z odstavljanjem se jim nič ne mudi.

Najdragocenejše spoznanje

Najdragocenejša stvar, ki sem jo spoznala in doživela v Mongoliji, je bila verjetno ta, da sem se zavedela, da obstaja milijon različnih pristopov k neki stvari in da lahko izberem katerega koli od njih. V času svoje kariere dojenja sem se soočala z mnogočim ter v iskanju svojega lastnega sloga prevzela in opustila mnoge zamisli in prakse. Vesela sem, da sem Caluma dojila toliko in tako dolgo – na koncu štiri leta. In mislim, da je bilo to nekaj najboljšega za mojega sina, kar bo imelo trajen vpliv na njegovo osebnost in na najin odnos.

In ko bo enkrat osvojil tisto zlato medaljo v rokoborbi, pričakujem, da se mi bo zahvalil.

Vir: Ruth Kamnitzer/Mothering Magazine 155, 2009

Prevod: Mica Škoberne

Za še več dobrih vsebin.
Pomladna donacijska akcija se končuje. Podprite nas še danes!
0€
25.200€

51%

12.939€
Akcija se zaključi:
30.06.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.