Cerkev se ne more in noče prilagoditi zaničevanju starejših

Uredništvo iskreni.net
Nedelja, 8. marec 2015, 5:00
Image
kateheza papez starejsi
Ostro je v tokratni sredini katehezi papež Frančišek spregovoril o sodbodni družbi, ki na starostnike gleda kot na breme, jih zanemarja ali celo zaničuje. 

Kot že tolikokrat prej je papež pokazal, da so te drže v odnosu do starejših del splošne bolezni sodobnega sveta - tako imenovane "kulture odpadkov" (kulture zavrženja), ki na človeka gleda kot na potrošno blago, ki ga po uporabi, ko ni več "koristno", zavržemo.

Kot odgovor papež ponudi kulturo Cerkve, ki je kultura bližine do ostarelih, spoštovanja njihove osebnosti in gostoljubja, po katerem ostajajo nepogrešljiv del skupnosti.

V okviru ciklusa katehez o družini, ki jih ima papež pred drugim zasedanjem sinode o družini, bi bo oktobra v Rimu, bo papež z razmišljanjem o starostnikih nadaljeval tudi naslednji teden.

*****     *****     *****

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!

Današnja in prihodnja kateheza bosta posvečeni starejšim osebam, ki so v družini stari starši, strici in tete. Danes bomo razmišljali o trenutnem problematičnem stanju starostnikov, prihodnjo sredo pa, malo bolj pozitivno, o poklicanosti v tem življenjskem obdobju.

Današnja družba ni odprta za starejše

Zaradi napredka medicine se je življenje podaljšalo, družba pa se ni še bolj odprla za življenje! Število starejših se je povečalo, naša družba pa se ni dovolj organizirala, da bi jim naredila prostor, z ustreznim spoštovanjem in konkretnim upoštevanjem njihove šibkosti in dostojanstva.

Dokler smo mladi, smo nagnjeni k temu, da se za starost ne zmenimo, kot da bi šlo za bolezen, ki mora ostati na varni razdalji. Ko pa se postaramo, še posebej če smo revni, bolni, osamljeni, izkusimo vrzeli družbe, ki se osredotoča na učinkovitost, in ki posledično spregleda starejše. Starejši ljudje pa so bogastvo, ne moremo jih prezreti.

Civilizacija bo napredovala, če bo znala ceniti modrost starejših

Benedikt XVI. je med obiskom enega od domov ostarelih uporabil jasne in preroške besede, ko je dejal: »Kvaliteta družbe oziroma civilizacije se presoja tudi po tem, kako obravnavamo starostnike, in po mestu, ki jim ga dodelimo v skupnem življenju.«

To je res, pozornost do starostnikov je ključna značilnost civilizacije. Ali smo v civilizaciji pozorni do starejših oseb? Je v njej prostor za starejše? Naša civilizacija bo napredovala, če bo znala ceniti razumnost in modrost starejših. Civilizacija, v kateri ni prostora za starejše, ali ki jih izvrže, ker predstavljajo težave, je družba, ki v sebi nosi virus smrti.

Kultura, ki razume starostnika kot breme – »kultura odpadkov«

Zahodni strokovnjaki naše stoletje opredeljujejo kot stoletje staranja: število otrok se zmanjšuje, število ostarelih pa povečuje. Ta neuravnoteženost nas nagovarja in hkrati predstavlja velik izziv za sodobno družbo. Določena kultura dobička vztraja v prikazovanju starostnikov kot bremena, kot balasta. Ne le, da ničesar ne proizvajajo, ampak so breme.

Če povzamem, kakšen je rezultat takšnega razmišljanja? Treba jih je zavreči. Slabo je gledati, kako zavržemo starejše osebe, to je narobe, to je greh! Tega si ne upamo povedati na glas, a tako se dela. Nekaj nizkotnega je v tej navajenosti na »kulturo odpadkov«.

Navajeni smo zavreči ljudi. Znebiti se želimo svojega vedno večjega strahu pred šibkostjo in ranljivostjo, a s tem pri starostnikih povečujemo tesnobo, ko so zapuščeni in zanemarjeni.

Te stvarnosti in njenih problemov sem se z roko dotaknil že med svojim delovanjem v Buenos Airesu.

»Starostniki so zapuščeni, pa ne le v materialni negotovosti. Zapuščeni so zaradi sebične nezmožnosti, da bi sprejeli njihove meje, ki odražajo naše meje, zapuščeni v številnih težavah, ki jih morajo danes premagati, da preživijo v civilizaciji, ki jim ne dovoli, da bi sodelovali, izrazili svoje mnenje, niti da bi bili referenčna točka v skladu s potrošniškim modelom, po katerem so »samo mladi lahko koristni in lahko uživajo. A v resnici bi morali biti ti starostniki za vso družbo zaklad modrosti našega ljudstva. Starostniki so zaklad modrosti našega ljudstva! S kakšno lahkoto utišamo vest, kadar v nas ni ljubezni!« (Samo ljubezen nas lahko reši, Vatikan 2013, str. 83).

Več mesecev ne obiskati ostarelih staršev? - Smrtni greh!

To se dogaja. Spominjam se obiskov v domovih za ostarele, kjer sem se pogovarjal z vsemi in pogosto slišal takšen pogovor: »Kako ste? In vaši otroci?« »Dobro, dobro.« »Koliko jih pa imate?« »Precej.« »Pa vas pridejo obiskat?« »Da, da, pogosto pridejo, seveda pridejo.« »Kdaj so prišli nazadnje?« Spominjam se starejše gospe, ki mi je odgovorila: »No, za božič.« Pa smo bili sredi avgusta!

Osem mesecev, ne da bi jo obiskali otroci, osem mesecev zapuščena! Temu se reče smrtni greh, razumete? Nekoč, ko sem bil še otrok, mi je babica pripovedovala zgodbo o starem dedku, ki se je med jedjo vsakič umazal, ker je le s težavo nosil polno žlico juhe k ustom. Njegov sin, torej družinski oče, se je odločil, da ga bo presedel od skupne mize. Zanj je pripravil mizico v kuhinji, kjer se ga ni videlo in kjer naj bi jedel sam. Tako na prijatelje, ki bi prišli na kosilo ali večerjo, ne bo napravil slabega vtisa.

Nekaj dni kasneje se je vrnil domov in našel najmlajšega otroka, ki se je igral s koščki lesa, kladivom in žeblji. Nekaj je izdeloval, zato ga je oče vprašal: »Kaj pa delaš?« »Mizico, očka.« »Mizico, za kaj pa?« »Da jo bomo imeli, ko boš ti star, da boš na njej lahko jedel.« Otroci imajo več vesti od nas!

Če bomo dobro ravnali s starejšimi, bodo tako ravnali tudi z nami

V izročilu Cerkve poznamo prtljago modrosti, ki je vedno podpirala kulturo bližine do ostarelih, razpoložljivost za naklonjeno in solidarno spremljanje v tem zadnjem delu življenja. To izročilo je ukoreninjeno v Svetem pismu, kot na primer pričujejo naslednje besede iz Sirahove knjige: »Ne zavračaj pripovedovanja starih, saj so se tudi oni učili od svojih očetov. Od njih se boš namreč naučil pameti in kako odgovoriti, ko se pokaže potreba.« (Sir 8,9)

Cerkev se ne more in noče prilagoditi miselnosti nestrpnosti, še manj ravnodušnosti in zaničevanju starosti. Obuditi moramo kolektivni čut za hvaležnost, spoštovanje, gostoljubnost, ki bo starostniku dal čutiti, da je živi del svoje skupnosti.

Starostniki so moški in ženske, očetje in matere, ki so pred nami hodili po naši poti, bivali v naši hiši, v našem vsakdanjem boju za dostojno življenje. To so možje in žene, od katerih smo veliko prejeli. Starostnik ni nezemljan. Starostnik smo mi: morda kmalu, morda čez nekaj časa, a neizogibno, čeprav o tem ne razmišljamo. Če se bomo naučili dobro ravnati s starejšimi, bodo tako ravnali tudi z nami.

Bomo ob nebogljenih in krhkih starejših naredili korak nazaj?

Mi, starejši, smo vsi nekoliko krhki. Nekateri pa so še prav posebej nebogljeni, mnogi so osamljeni in zaznamovani z boleznijo. Nekateri so odvisni od nujne oskrbe in pozornosti drugih. Bomo zato naredili korak nazaj? Jih bomo prepustili njihovi usodi? Družba brez bližine, kjer zastonjskost in ljubezen brez povračila – tudi med tujci – izginjata, je pokvarjena družba. Cerkev, zvesta Božji besedi, ne more dopuščati takšne izrojenosti.

Krščanska skupnost, v kateri bližine in zastonjskosti ne bi več obravnavali kot nepogrešljivih, bi z njima izgubila svojo dušo. Kjer ni spoštovanja do starejših, ni prihodnosti za mlade.

Vir: www.vatican.va

Prevod: Eva Markovič

Mednaslovi so uredniški.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana