Če ne preklinjaš, nisi frajer

Foto: Canva

Pred nekaj dnevi sva si z možem ogledala predstavo. Eno tistih (mono)komedij na slovenski sceni, ki že nekaj let polnijo dvorane predvsem s šalami na račun moško-ženskih odnosov. Eno tistih, kjer nastopajoči ne znajo več izreči stavka, ne da bi ga pospremili s kletvico.

Dobra predstava. Zdrav humor. Zato ne razumem, v čem je smisel dodajanja “sočnih” besed. Tako težko sem jih že poslušala proti koncu, da bi najraje vstala in šla, če mi ne bi dodelili stola ravno na zlati sredini vrste.

Opažam, da se je uporaba kletvic razpasla predvsem kot mašilo stavka. Kot se na primer uporabljata besedici »a ne«. Stavek, kot je: »Včeraj, p****, sem šel p**** na banko p****, da bi plačal tisto k****** položnico, pa je bila taka k****** vrsta, da me je vse minilo, p****,« je nekaj povsem običajnega. Nihče niti trzne ne več nanj. Večina ljudi niti opazi ne, da kletvice uporablja, in na drugi strani jih večina ljudi sploh sliši ne več.

Kaj se je zgodilo s kulturo jezika in kulturo komunikacije?

Priznam, da tudi sama uporabim kakšno sočno, ko mi kaj dvigne pokrov. Toda, roko na srce, za nekatere stvari enostavno mora biti primeren prostor in čas in preklinjanje tu ni izjema. Če želimo ljudje živeti med seboj v nekem sožitju, je potrebno spoštovati osnovna napisana in nenapisana pravila, sicer uničujemo duha drug drugega.

Preklinjanje je postalo nekaj povsem normalnega in to je velika sramota za našo družbo.

Velika je verjetnost, da imamo povsem drug okus za glasbo od svojega soseda. Vrsti glasbe se sicer ne bomo odpovedali, ne bomo pa je poslušali na ves glas pri odprtem oknu ob polnoči. Kadar zapustimo zavetje svojega doma in se pridružimo skupini ljudi, se od nas pač pričakuje določeno vedenje. Da ne bomo goli zakorakali po ulici. Da ne bomo pljuvali v mimoidoče. In da enostavno ne moremo preklinjati vsepovprek, v vsakem pogovoru ali na predstavah za skupino ljudi povsem drugačnih nazorov. Enostavno ne gre.

Preklinjanje je postalo nekaj povsem normalnega in to je velika sramota za našo družbo. Otroci odraščajo v družinah, kjer se preklinja, preklinja se na ulicah, preklinja se celo na televiziji.

Opazila sem celo, da se s preklinjanjem izkazuje ljubezen. Predvsem je to popularno med moškimi prijatelji, kjer je potrebno vsako ime človeka pospremiti s kletvico, medtem ko se trepljajo po hrbtu. Izjemen način naklonjenosti, ni kaj.

Preklinjanje je »in«

Zakaj bi sploh kdo mislil, da ga bo preklinjanje naredilo večjega frajerja?  Gre za predstavo totalne ignorance do publike. Naj nekdo odigra komedijo povsem brez preklinjanja, potem bo zame in še za marsikoga resnična »faca«. Toda to je najbrž prevelik izziv.

Morda mislijo, da je potrebno zakleti, da povedano dobi smisel. Da bolj poudarijo bistvo. Da obarvajo povedano. Da se počutijo bolj »kul«. Toda pri večini poslušalcev ali sogovornikov s takim načinom naletijo zgolj na odpor.

Besedni zaklad nekoga, ki pogosto preklinja, mora biti res izjemno omejen, če mora za vsako drugo besedo uporabiti besedo na “f” ali na “p” … Žal.

Grda razvada, ki se nikomur več ne zdi škodljiva

Preklinjanje žal postaja splošno sprejet način komunikacije. Morda se ljudje, ki preklinjajo, ob tem res počutijo pomembnejše. Toda slovenski jezik je tako bogat, da res ni potrebe po stalni uporabi (predvsem uvoženih) kletvic, ki jih lahko nadomestimo z na stotine drugimi primernimi besedami. Spoštujmo torej sebe in spoštujmo druge s tem, ko smo pozorni na to, kaj prihaja iz naših ust.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja