Božični običaji

Kdaj je bila poslana prva božična kartica? Kaj so jaslice? Zakaj se poljubimo pod omelo? Od kje izvira božično drevesce? Preberite si več o izvoru božiča in zabavnih dejstvih o nekaterih naših najljubših božičnih običajih in simbolih.

Izvor božiča

Božična zgodba se začne z rojstvom deteta Jezusa v Betlehemu. 

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

Jaslice

Jaslice prikazujejo prizore Kristusovega rojstva, poklonitve pastirjev in treh kraljev. S figuricami so ponazorjene posamezne osebe in živali, ostali predmeti (mah, jasli, hlevček, potoček, ogenj, …) pa prikazujejo okolje. Kdaj so začeli po cerkvah in hišah postavljati jaslice, ne vemo natančno. Na Slovenskem so prve cerkvene jaslice postavili jezuiti v Ljubljani leta 1644.

Sveta noč 

Mlad duhovnik Joseph Mohr je želel, da bi ob božičnem slavju v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu leta 1818 zapeli novo božično pesem, ki bi jo lahko igral na svojo kitaro. Kot podlago za skladbo bi uporabil besedilo, ki ga je napisal pred dvema letoma. 24. decembra je odšel v bližnji Arnsdorf, kjer je bil njegov dober prijatelj Franz Gruber učitelj in cerkveni organist. Gruberja je prosil, če mu napiše melodijo za svojo pesem. Nekaj ur kasneje se je rodila pesem, ki je dosegla ves svet in je prevedena v številne jezike.

Po vsem svetu je Sveta noč jedro praznovanja božiča. Njeno uspavanki podobno melodijo in preprosto sporočilo nebeškega miru je mogoče slišati tako po vaseh kot v mogočnih katedralah in svečanostih na prostem.

Božično drevo

V 16. stoletju so v Nemčiji krasili jelke, tako tiste v zaprtih prostorih kot tiste zunaj, z jabolki, vrtnicami, pozlačenimi bonboni in barvnim papirjem. V srednjem veku je bila priljubljena verska igra, ki je prikazovala zgodbo o izgonu Adama in Eve iz raja. Jelka, okrašena z jabolki, je bila simbol za rajski vrt oz. za drevo v rajskem vrtu. Igra se je končala s prerokbo prihoda odrešenika, zato so jo pogosto prikazovali ravno v adventu.

Po legendi naj bi bil protestantski reformator Martin Luther tisti, ki je prvi okrasil drevesa s svetlobnimi okraski. Ko se je nekega decembrskega večera vrnil domov, ga je lepota zvezd, ki so sijale skozi jelkine veje navdahnila, da obnovi ta učinek s postavljanjem sveč na veje majhne jelke, ki jo je imel v stanovanju. Družina je ta običaj nadaljevala vsa naslednja leta.

Okrašeno drevo s hostijami in jabolki je povezano z legendo o sv. Bonifaciju, duhovniku, ki je posekal hrast, pod katerim so hoteli pogani žrtvovati otroka. Na tem mestu je zrasla smreka kot znamenje vere in simbol Jezusovega življenja. V spomin na ta dogodek naj bi se vsako leto krasilo božično drevesce.

Božične kartice

Ideja božične kartice izvira iz Anglije, ko so mladi fantje vadili svoje spretnosti pisanja z ustvarjanjem božičnega voščila za svoje starše. Plemič Henry Cole pa je tisti, ki je ustvaril prvo pravo božično kartico. Ob božiču leta 1843 je bil preveč zaposlen, da bi lahko sestavil individualna božična voščila za svoje prijatelje. Zato je pri umetniku naročil ilustracijo. Kartica je prikazovala družino ob božični svečanosti, na njej pa je napisano sporočilo: »Vesel božič in srečno novo leto”.

Omela

Omelo so uporabljali keltski duhovniki 200 let pred Kristusom pri svojih zimskih praznovanjih. Rastlino so cenili, ker je ostala zelena v hladnih zimskih mesecih. Starodavni Kelti so verjeli, da ima omela magično zdravilno moč in so jo uporabljali kot protistrup, pri zdravljenju neplodnosti in za izganjanje zlih duhov.
Omela je bila tudi simbol miru in v času Rimljanov je veljalo, da so nasprotniki, ki so se srečali pod omelo, odložili orožje na tla in se objeli.
Skandinavci so omelo povezovali s Friggo, boginjo plodnosti, in iz tega verjetno izhaja navada poljubljanja pod omelo. Tisti, ki se poljubi pod omelo, ima obljubljeno veselje in srečo v naslednjem letu.

Pušpan, bršljan in zelenje

V severni Evropi je božič sredi zime, ko lahko slišimo tuljenje duhov in demonov v zimskem vetru. Zelene vejice, ki naj bi imele magično moč, saj ostajajo zelene skozi ostro zimo, so obesili nad vrata domov, da bi odganjale zlo. Zelenje je krasilo tudi notranjost domov, da je osvežilo zrak in izboljšalo razpoloženje med dolgo, turobno zimo.

Legenda tudi pravi, da je zelenje vzniknilo iz stopinj Kristusa, ko je hodil po zemlji. Koničasti listi predstavljajo trnovo krono, rdeče jagode pa simbolizirajo kri.

Božična zvezda

Božične zvezde so uporabljali mehiški frančiškani v 17. stoletju pri božičnem praznovanju. Legenda pravi, da je mlad mehiški fant na poti v rojstno vas ugotovil, da nima darila za Jezuščka. Ob cesti je nabral zelene veje in jih prinesel v cerkev. Čeprav so ga drugi otroci zasmehovali, ko jih je položil v jasli, se je na vsaki od vej pojavil prekrasen cvet v obliki zvezde. Živo rdeči listi, ki jih pogosto zamenjujejo za rožo, so dejansko zgornji listi rastline.

Božična nogavica

Po legendi je nek plemič obupan ob smrti svoje žene začel nepremišljeno zapravljati svoje premoženje. To je povzročilo, da so njegove tri hčere ostale brez dote in bile zato obsojene na samsko življenje. Ko je sv. Nikolaj slišal za njihov položaj, jim je želel pomagati. Ker je želel ostati anonimen, je skozi dimnik njihove hiše vrgel tri majhne vreče zlatih kovancev, ki so se po naključju ujele v nogavice, ki so jih hčere sušile ob kaminu.

Sladkorna palica

Ko so Evropejci začeli uporabljati božična drevesca, so jih kmalu začeli krasiti s posebnimi okraski. Najprej so začeli uporabljati bonbone in piškote, pri čemer so bile pretežno ravne sladkorne palice eden od sladkornih okraskov.

Legenda pravi, da so v 17. stoletju obrtniki izdelovali bele sladkorne palice v obliki pastirske palice na predlog dirigenta katedrale v Kölnu. Otrokom so dajali sladkarije, da so bili tiho med slovesnostmi ob živih jaslicah in ta običaj se je hitro razširil po Evropi. Danes poznamo predvsem rdeče bele sladkorne palice, pri čemer bela barva simbolizira Kristusovo čistost, rdeča pa kri, ki jo je preliv za nas, prisotnost treh rdečih črt pa sveto trojico.

Rudolf – rdečenosi severni jelen

Podjetje Montgomery Ward je vsako leto naročilo in razdeljevalo otroške pobarvanke kot božično darilo za svoje stranke. Leta 1939 je z namenom prihranka denarja naročilo enemu od svojih zaposlenih, naj ustvari knjigo zanje. 34-letni tekstopisec Robert L. May je napisal zgodbo o Rudolfu, rdečenosem jelenu, ki so jo še istega leta prodali v 2,4 milijonih izvodov. Leta 1948 je bila zgodba prikazana v gledališču. Ko je Robertov svak Johny Marks napisal besedilo in glasbo za skladbo Rudolf rdečenosi jelen, je bil rojen fenomen Rudolf.

Božiček

Božiček je mitološka osebnost, ki obdaruje otroke v noči pred božičem (s 24. na 25. december). Lik Božička se je razvil v ZDA. Nizozemski priseljenci so v Ameriki praznovali sv. Miklavža na podoben način, kot ga poznamo tudi pri nas. Temu praznovanju so se priključila nekatera druga izročila zlasti iz Skandinavije. Nastal je novodobni mit, ki je bil verjetno prvič objavljen v letu 1923 pod naslovom The Night before Christmas (Noč pred božičem). V pesmi se Božiček prevaža na sankah, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. V pesmi so zapisana celo imena severnih jelenov, a med njimi ni Rudolfa. V letu 1931 je risar Haddon Sundblom v reklamni akciji firme Coca Cola prvič narisal Božička v rdečih oblačilih z belo obrobo. Ta podoba je kmalu postala svetovni standard za Božička. Mit o Božičku se je razširil iz Amerike tudi v druge dežele sveta, zlasti preko ameriških filmov in glasbe.