Bolni na sveti večer

Thumbnail

Še pred tednom dni sem mislila, da letos nam bo pa uspelo – za božični večer si bomo zastavili čisto preprosto praznovanje, se nanj pravočasno začeli pripravljati in ga nazadnje lepo mirno, brez posebne živčnosti in brez občutka, kaj vse bi bilo še treba, preživeli.

Vsako leto se ujamem v isto praznično past – želja, kaj vse bi morali še postoriti, pripraviti, narediti, da bo praznovanje kar najlepše, najbolj doživeto, najbolj mirno … Pa nikoli ne uspe čisto tako, kot bi si želela, vedno je na koncu nekaj živčnosti, nekaj nedokončanega, nekaj kar se zdi, da (še) manjka

Da ne bi bili razočarani …

Letos pa me je posebej nagovoril intervju s p. dr. Christianom Gostečnikom v zadnji številki Domovine, v katerem pravi, da ni božiča, če se mama in oče na ta dan ne zmoreta umiriti, pa tudi to, kako je pomembno, da najprej ozavestimo svoja pričakovanja glede praznikov, nato pa naredimo načrt in se potrudimo za njegovo uresničitev. Da v sebi ne nosimo le kupa želja, pričakovanj in hrepenenj, a ničesar ne naredimo, da bi se ta uresničila, in smo nazadnje razočarani.

In tako sem si res želela letošnji sveti večer pričakati umirjena, pripravljena, brez previsokih pričakovanj. Večina zunanjih priprav naj bi sicer res padla na zadnje tri dni, ampak to se je zdelo še razumno in uresničljivo … dokler ni prišla vmes bolezen. Nič hujšega, virozica ali gripa, ob kateri pa sva starša obnemogla – ravno tri dni pred božičnim večerom.

Bo Jezušček dvakrat brezdomec?

Stanovanje je zapacano, nepospravljeno, namesto po ingverjevih piškotkih in potici smrdi po neopranih polulanih cunjicah, nogavico, ki visi z ograje, pa bolj težko štejemo za praznični okrasek.In zdaj smo tu – pred nami je božični večer, oče že tri dni z vročino v postelji, mama z glavobolom, ob katerem ji je neznanski izziv že zamenjati pleničko, uspeha dneva pa to, da je družina za silo nahranjena, in trije za silo zdravi fantiči, ki se jim že začenja poznati, da so preveč dni preživeli notri in se že par dni niso ravsali z očetom. Stanovanje je zapacano, nepospravljeno, namesto po ingverjevih piškotkih in potici smrdi po neopranih polulanih cunjicah, nogavico, ki visi z ograje, pa bolj težko štejemo za praznični okrasek. Mah je pomečkan v vrečki, ki jo moramo še poiskati, hlevček za jaslice smo sicer že našli, a ga zdolgočasen in temu primerno radoveden najmlajši uporablja kot pručko. Očitno bo Jezušček pri nas letos dvakratno brezdomec. Smrečica bo, če jo bodo slučajno jutri imeli v najbližji trgovini, orehe za potico bomo verjetno strli ravno do novega leta, le jaslice, upam, bodo.

To je torej naša božična realnost, ki si je, priznam, nekako nisem zamišljala, kljub želji in prizadevanjem, da bi bili naša letošnja pričakovanja realna. In kaj sedaj? Bo pri nas letos sploh božič?

Prepuščam se …

Situacija me je namreč prisilila v to, da se dokončno odrečem svojim pričakovanjem in predstavam in se prepustim – malemu Detetu.Seveda bo! Ne vem sicer še, kakšen, bo, ampak ravno to me, presenetljivo, navdaja z mirom. Situacija me je namreč prisilila v to, da se dokončno odrečem svojim pričakovanjem in predstavam in se prepustim – malemu Detetu. Vse skupaj v meni prebuja ponižnost, zavedanje o lastni šibkosti in tudi obdarjenosti, hrepenenje po bistvu in odprtost za nepričakovano. Želim se prepustiti Božjemu načrtu, tako, kot sta prepustila Marija in Jožef, tako, kot so se prepustili pastirji, ki so se prišli čudit novorojeni milini sredi pustega in negostoljubnega okolja. Čudež, sreča, Bog tam, kjer bi ga najmanj pričakovali.

Bolezen, ki je hujša

Ob vsem tem pa se mi poraja še eno vprašanje: Sem letos res bolj bolna kot ponavadi? Mar ni morda moja letošnja bolezen samo malce bolj otipljive oblike? Mar nisem malce bolehala že prejšnja leta? Ker, kako bi navsezadnje lahko drugače poimenovali željo po popolnosti, storilnostno naravnanost, osredotočenost na zunanje, tiho nezadovoljstvo, nataknjenost, osornost do družinskih članov, pretirano zahtevnost do sebe in do drugih, zagrenjenost zaradi nezadostne notranje priprave, nejevolja nad prehitro minulim adventom itd. kot pa bolezen. Pravo pravcato bolezen, ki človeka hromi in zapira za skrivnost božiča.  

Ni samoumevno!

Ob doživljanju lastne nemoči pa se v meni prebuja še zavest o tem, da mirno preživet božič v toplini lastnega doma, ob ljubljenih ljudeh in v domačem občestvu verujočih nikakor ni nekaj samoumevnega in vsem dostopnega. Skušam si predstavljati družine, ki bodo na sveti večer ločene, ker bo eden od staršev z otrokom v bolnišnici, družine, ki jih ne pesti le manjša viroza, ampak jih zaznamujejo huda bolezen, izguba, spori, ločitev, revščina, strah, negotovost … Kako težko mora biti šele njim, če nam že nekaj virusov zamaje vero v to, da božič bo – ne glede na vse.

Darila za vse

Vsem tem družinam tako kot nam in tako kot vsem, ki bodo letos uspeli pričakati svoj sveti večer tako, kot so si zastavili in želeli, voščim, da bi zmogli verjeti, da se bo Božje dete rodilo ne glede na vse in prav za vsakogar med nami. In da bo vsakemu prineslo dragoceno darilo, pa čeprav morda drugačno, kot bi ga pričakovali.

In morda je naša letošnja bolezen prav to – nepričakovano darilo, ki nas bolj odpira za bistvo božične skrivnosti.  

 

Viri fotografij: thejournal.ie, resolvematters.ca, worshiphousemedia.com

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja