Ali lahko otroku kupim hlače, ki jih je na drugem koncu sveta sešil njegov vrstnik?

Eva Markovič
Petek, 21. oktober 2016, 5:22
Image
otrosko delo
Oziroma drugače: se lahko temu sploh izognem?!

Priznam, da me je sram. Zato ker se že leta zavedam pomena ekologije in etičnosti na področju prehrane. Doma pazimo, da jemo lokalno in po možnosti ekološko hrano, izogibamo se izdelkov iz množične reje. Pomena odgovornega ravnanja z živalmi se zavedamo že leta. So po živalih zdaj končno prišli na vrsto ljudje?

Pred kratkim sem hčeri kupila čisto kvalitetne superge – za 10 evrov. Zdelo se mi je, da gre za dober nakup. Dokler se nisem doma poglobila v tisti majhen listič »Made in Bangladesh«. Kdo in v kakšnih razmerah je izdelal čevlje, ki sem jih kupila za ušivih 10 evrov?

Tiste superge so prinesle streznitev. Nočem več podpirati sodobnega suženjstva.

Najlažje si je zatiskati oči ...

Najlažje je živeti v milnem mehurčku. Seveda sem kdaj videla posnetke izkoriščanih delavcev iz tretjih držav, vendar sem samo sebe prepričevala, da … Hmm, da multinacionalka, pri kateri sem superge kupila, gotovo spoštuje vsaj minimalne standarde … Da se to dogaja na nekem drugem planetu … Da tako ali tako kupujem zelo malo … In poleg tega, mi sploh ostane kaj drugega? Je možno kupiti oblačilo brez oznake »Made in China/Bangladesh/Turkey«?

Tiste superge so prinesle streznitev. Nočem več podpirati sodobnega suženjstva, ki ni prav nič lepše od stoletnega izkoriščanja črncev na ameriškem jugu. Samo lepše je zapakirano. Ker ga ne vidimo, se lahko pretvarjamo, da ne obstaja.

Kako naj otroku z mirnim srcem kupim hlače, ki jih je na drugem koncu sveta sešil njegov vrstnik? Kako naj se po ulici sprehajam v novi jakni, ki jo je med šestnajsturnim delavnikom v nečloveških razmerah izdelala mamica, ki z zasluženim ne bo mogla nahraniti niti lastnih otrok?

Oblačila so šele vrh ledene gore. Pametni telefoni in elektronika, poceni pohištvo, kakav, sladkor, kava, čaj, bombaž, igrače in na tisoče drugih surovin, ki jih za nas proizvajajo brezimni reveži, ženske, otroci.

Biti pravičen potrošnik ni enostavno. Niti poceni. A z malo iznajdljivosti in skromnosti je izvedljivo.

Bojkot nepravične trgovine. In kako naprej?

Odločitev je torej padla. Doma smo se začeli izogibati kupovanju nepravičnih izdelkov. Izzivi so številni in vsakodnevni ter zahtevajo kar precej kreativnih rešitev.

  • Z možem sva usposobila babičin šivalni stroj in se lotila šivanja. Brez šiviljskega znanja, a z veliko potrpljenja in dobre volje. Po začetnih poizkusih (uporabnih le za igro na vrtu) sva ugotovila, da marsikaj ni tako zapleteno, kot je videti!
  • Kupujemo čim manj – le tisto, kar nujno potrebujemo. Pri tem je največji izziv v naših glavah: koliko oblačil in drugih dobrin pravzaprav potrebujemo? Vprašajte starše, koliko čevljev in hlač so imeli v omari … Danes nam stanovanja pokajo po šivih, pa imamo kljub vsemu občutek, da nam vedno nekaj manjka. In tako težko se je upreti nakupu tistih majhnih srčkanih otroških oblačilc za nekaj evrov …
  • Namesto kupovanja cenenih izdelkov, ki se kmalu spremenijo v cunje za prah, rajši investiramo v kvalitetnejše, ki nam bodo služili dlje časa. Pokrpamo, popravimo, zamenjamo zadrgo, nesemo na popravilo. Pa čeprav bi bilo kdaj ceneje vse skupaj vreči v smeti.
  • Odkrivamo ostanke slovenske industrije (nekaj je vendarle še ostalo, celo tekstilne!), skupnostna naročanja (npr. pravičnih oblačil iz tujine), domače mojstre (mizarje, šivilje in druge obrtnike). In ponovno odkrivamo rabljene izdelke. Iz trgovin, različnih izmenjav in od prijateljev. Ni treba daleč!

Je dražje?

Lahko svojemu otroku izpolnim željo na račun trpljenja nekoga drugega?

Ja, biti pravičen potrošnik ni enostavno. Niti poceni. A z malo iznajdljivosti in skromnosti je izvedljivo tudi ob omejenem družinskem proračunu. Če kupim manj, v končni fazi tudi zapravim manj, ali ne? Predvsem pa je osvobajajoč občutek, da za udobno življenje potrebujemo zelo malo. In da ni nič hudega, če se moramo čemu odpovedati. Mar ni bolje imeti čistih rok in mirne vesti kot novih kavbojk?

Kako razložiti otrokom?

Hči si je pred kratkim zaželela oblekico z Disneyjevim motivom – najbolj običajna stvar za štiriletnico. Kaj storiti? Uresničiti nedolžno otroško željo? Odreči?

Imeli smo dolg pogovor. O tem, kdo dela, kdo plača in kdo zasluži. O otrocih, le nekaj let starejših od nje, ki se nikoli ne bodo igrali, hodili v šolo ali pojedli koščka čokolade, čeprav od jutra do noči garajo. O odgovornosti.

Vem, da je razumela, čeprav ji ni bilo ne lahko ne vseeno. In vem, da je tako prav. Lahko svojemu otroku izpolnim željo na račun trpljenja nekoga drugega?

Vem tudi, da se bodo moji otroci kdaj morali soočiti z žaljivo opazko, ker ne bodo imeli vsega, kar zahteva sodobni svet. Ni mi vseeno. Ampak nekje je treba začeti. Ali bolje rečeno končati, kar že toliko desetletij dopuščamo. Pa čeprav na račun lastnega ugodja.

Foto: dailymail.co.uk

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana