Žrtvovanje nedolžnih otrok nekoč ... in danes

Mateja Kropec Šega
Sobota, 28. december 2019, 5:00
Image
Prvi mučenci, ki so umrli namesto Gospoda, so bili otroci, čisto majhni otroci. Umrli so zaradi Herodovega strahu, da bi se kje pojavil kralj, ki bi bil mogočnejši od njega. Si lahko predstavljate? Mogočni vojskovodja se na smrt boji majhnega, komaj rojenega otročička.

Niti zamisliti si ne moremo neizmernega trpljenja malčkov, ki jih je pokončal meč in trpljenja mamic, očkov, bratcev in sestric. In vseh, ki so te družine imeli radi. Bolečina ob smrti je huda vedno; še hujša je, ko umre nedolžni.

Ko se danes spominjamo vseh teh nedolžnih otrok, ki so dali življenje za našega Gospoda, se nam na prvi pogled zdi, da je svet danes vseeno lepši, blažji, bolj prijazen. Pa je res? Zlorab nedolžnosti namreč ni tako malo.

Žrtvovanje nedolžnih otrok danes

V našem kulturnem okolju ne žrtvujemo nedolžnih otrok, ker je otroško življenje vseeno neka vrednota. Pa je res? Hmm… Kaj pa vsi tisti, ki nimajo priložnosti zaživeti, ki umrejo, še preden bi jih kdorkoli ljubeče popestvoval? Ki jih iztrgajo iz telesa matere v imenu neke svobode odločanja? Ki nimajo nobene pravice, nobenega glasu, nobenega odvetnika… Nobene ljubezni. Naši, sodobni nedolžni otroci ne umirajo v zavetju noči. Umirajo javno. In to dejstvo se skuša predstavljati kot posebno civilizacijsko pridobitev.  Umirajo iz razlogov, zaradi katerih me je včasih sram, da pripadam tej civilizaciji.

Podiranje nedolžne podobe o svetu

Pa ni samo kultura splavljanja nedolžnih tista, ki me žalosti. Opazujem svet okoli sebe, ki me prepričuje, da moram otroka »dovolj zgodaj« pravilno seznaniti s svetom drog, pornografije, vsakovrstnih zlorab, krivic, pedofilije…, ker se sicer zna zgoditi, da se bo s tem srečal na neprimeren način in ob nepravem času. Izgubo nedolžnosti razumem tudi tako, da se o tem sploh moram pogovarjati. Že pogovor o tem, da je svet grd in umazan, namreč na nek način podira nedolžno podobo, ki jo vsak otrok nosi v srcu. Ampak, baje ne smem otrok zavijati v vato. Hmm…

Nedolžnost medsebojnih odnosov

Nedolžnost otroka odrasli uničujemo vsakič, ko ugotovi, da nam ne more povsem zaupati. Čisto vsem se nam občasno zgodi, da pozabimo kaj, kar smo obljubili, včasih se v zadnjem trenutku odločimo, da je kaj drugega pomembnejše od dogovora, včasih se zlažemo, včasih nas otroci »ulove« pri kakšni nedoslednosti. Seveda nismo popolni in otroci to kmalu ugotovijo. Priprava otrok na odrasli svet je danes zagotovo drugačna, kot je bila potrebna včasih. Vrednote, ki jih cenimo mi, se ne skladajo vedno s tistimi, ki jih ceni družba. In otroke je potrebno pripraviti na to. Že v vrtcu se bo verjetno prvič srečal s prijateljčki, ki bodo vzgajani povsem drugače, v šoli bo to še jasneje izraženo. Starejši kot so vrstniki, bolj se kažejo razlike v privzgojenih vrednotah. In otroci morajo znati krmariti med tem, kar je prav in tem, kar jim okolica govori, da je »čisto v redu«. Ali moderno. Ali frajersko.

Nedolžnost je stanje srca

Ko naši otroci odhajajo v svet, odrasli vemo, da se bodo srečali z vsem mogočim. Ko opazujem svoj odnos do odraščajočih otrok, čutim, da me je najbolj strah, da bi jih grobost in umazanija in nepravičnost in posvetne grdobije vseh vrst umazale. Da bi jim pod težo življenja iz oči čisto izginila otroška nedolžnost. Ne vem, kako bo teklo življenje mojih otrok. 

Ostaja mi le molitev k Očetu in priprošnja k nedolžnim otročičem, ki sedijo nekje čisto blizu Njega.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid