Zakaj so naše cerkve poleti prazne?

Nataša Šmalc
Torek, 3. julij 2018, 5:46
Image
Če bi me nekaj let nazaj vprašali zakaj mislim, da so naše cerkve v času poletnih počitnic prazne, bi vam odgovorila, da so ljudje poleti na dopustu in da je to vendar povsem logično. Danes je moj odgovor nekoliko drugačen.

Vsekakor drži, da v času poletnih počitnic več ljudi hodi na oddih v druge kraje, tudi za dlje časa. A ko seštejem ena in ena, se pri rezultatu nekaj ne ujema.

Ali res 80 odstotkov ljudi odide na dopust tretji teden v juniju?

Ne vem kako je v drugih župnijah, v naši je tako: čim župnik podeli spričevalo ob zaključku veroučnega leta, se zdi, kot da je 80% kristjanov izpuhtelo v zrak. Ne le veroučencev, tudi ostalih župljanov kar naenkrat pri nobeni sveti maši ni več videti.

Ali res vsi dopustujejo dva meseca v kosu?

Glede na to, da je minimalni letni dopust vsaj 20 dni, bi lahko rekla, da si ljudje vzamejo cel mesec poleti za dopust, ob predpostavki, da mu delodajalec tako koriščenje sploh dovoli. Ko smo v vrhuncu sezone odšli k maši v zelo turističnem kraju, mi je postalo jasno, da kristjanov ni ne tu ne tam.

Nekateri posamezniki imajo precej dodatnih dni dopusta, zaradi pogojev dela ali drugih okoliščin, zato bi teoretično res lahko bili poleti ves čas na dopustu. Vendar, koliko ljudi to res naredi? Koliko je tistih, ki so v resnici odsotni od sredine junija do začetka septembra v kosu?

 

Ali so cerkve v turističnih krajih poleti nabito polne?

Priznam, nisem matematični tip, zato se nikoli nisem prav poglabljala v številke in računala, koliko dni dopusta imajo ljudje in koliko dni so zato v poletnem času lahko odsotni. Vendar mi matematike sploh ni treba znati. Čim smo z družino nekega dne v vrhuncu poletne sezone dopustovali v zelo znanem turističnem kraju in v nedeljo odšli k osrednjemu bogoslužju, mi je postalo jasno, da kristjanov ni ne tu in ne tam.

Kje torej so kristjani poleti?

Tiste »ta poznane« iz naše župnije sem in tja poleti srečam v kakem trgovskem centru, na kaki veselici, prireditvi ali pa kar tako na sprehodu, pri sveti maši pa jih vse do septembra ni videti. Pa si, da ne bi koga obsojala ali obrekovala, rečem: »Kaj veš morda pa so se iz dolgega dopusta ravno takrat vrnili domov, da bi v tisti naši majhni lokalni trgovini nakupili zalogo hrane, in se nato še pred nedeljsko mašo vrnili nazaj v dopustniške kraje.« A realnost je nekoliko drugačna.

Dopust od krščanstva

Vsi tisti mladi in stari, ki k sveti maši hodijo zgolj iz občutka dolžnosti, bodo najverjetneje čas poletnih dopustov izkoristili tudi za oddih od svete maše.

K maši gremo, ker hrepenimo po tem, da najdemo trenutek, ko smo z Bogom sami.Dopust je vendar mišljen, da si oddahnemo od naših vsakdanjih obveznosti in dolžnosti. In če mašo jemljemo kot dolžnost, le zakaj bi med dopustom hodili tja?! Večina takih ljudi niti ne pomisli, da bi v času dopustov ali pa vsaj v času njihovega načrtovanega dopusta, odšli k sveti maši. In ob tem niti nimajo slabe vesti. Takim kristjanom sama pravim kar »dopustniški« kristjani.

Moram ali hočem k maši?

Ko na sveto daritev gledamo kot na prostor in čas, ki je namenjen polnjenju naših baterij, ko tja pravzaprav hočemo priti ne glede na to, kje smo, kaj počnemo, kako vroče je ali kaj vse drugega bi lahko počeli v tem času, takrat smo pravzaprav pravi kristjani. Res, včasih nam tudi okoliščine preprečijo, da bi na dopustu šli k sveti maši. Tudi mi smo se nekoč zadnji čas v nedeljo spomnili na sveto mašo, se več kot uro vozili okoli, da bi našli kako cerkev, kjer imajo mašo in na koncu obupali, ter se odpeljali nazaj v naš začasen dopustniški dom. Vendar smo kasneje skupaj zmolili vsaj rožni venec. Ne zato, ker to v nedeljo »moramo« ali ker »je tako prav«, ampak zato, ker hrepenimo po tem, da najdemo trenutek, ko smo z Bogom sami. Ko mu lahko izročamo vse kar smo doživeli in kar nas še čaka. Čas se namreč ne ustavi, ko smo na dopustu.

Posebej zato, ker smo ravno v času dopustov več skupaj in so naši odnosi bolj intenzivni, običajno še pogosteje prizadenemo bližnje, smo prizadeti, veseli, žalostni, jezni, … Vse to pa ravno pri sveti maši lahko izročimo Bogu. Sveta maša je torej čas čiščenja ran, ki smo jih dobili in jih prizadejali drugim, ter čas polnjenja duše z neizmerno ljubeznijo, ki je bila darovana za nas. Je mala spoved in velika zabava obenem. To je torej čas, namenjen samo meni, zato hočem biti tam vsaj enkrat na teden, zagotovo tudi v času dopusta.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor