Zakaj je sprejemanje samega sebe bistvo svobodnih odnosov

Torek, 18. februar 2020, 5:00
Image
Nagovoril me je naslednji citat Maye Angelou: »Če se boš vedno trudil biti normalen, ne boš nikoli vedel kako neverjeten bi lahko postal«.

In se sprašujem … Kolikokrat se ljudje iskreno vprašamo, kdo sploh smo? Sem res to jaz ali igram življenje nekoga, kakršnega drugi želijo, da bi bil? Si upam tvegati odnos z drugimi zavoljo tega, da ostajam zvest samemu sebi?

Čigavo življenje živim – svoje poslanstvo ali pričakovanja drugih?

Brene Brown veliko govori o tem, kako zelo se trudimo drugim prilagajati, da bi pripadali in bili ljubljeni. Pripadnost je namreč neločljivo povezana z ljubeznijo in enega brez drugega ni. Bistvo ljubezni je v tem, da nas drugi sprejmejo takšne kot smo, skupaj z našimi napakami in nas podpirajo pri tem, da vstanemo, za seboj poberemo razbite koščke in se iz situacije nekaj naučimo. Pripadamo takrat, ko nas drugi ljubijo z našimi napakami vred, ne njim navkljub.

V vsakem od nas je hrepenenje po pripadnosti in ljubezni, zato se hitro ujamemo v pretiranem Zaradi drugih se ne bi smeli spreminjati, ampak skupaj z njimi rasti.prilagajanju drugim. Pravzaprav gre pri tem za naše temeljne potrebe, ki naj bi jih zadovoljili starši in kot prvi postavili dobre temelje za občutek samega sebe. Ker pa pogosto te potrebe v otroštvu niso zadovoljene, sprejetost iščemo pri drugih ljudeh tudi v odraslosti.

Ironično se ravno s pretiranim prilagajanjem, z namenom, da bi bili všečni, sprejeti in normalni, najbolj oddaljujemo od sebe in na koncu vedno manj pripadamo samemu sebi. Najpomembneje se je zavedati, da smo si odrasli enakovredni in zatorej neprimerni za zadovoljevanje otroških potreb drug drugega. Lahko si pomagamo priti do uvidov ter v odnosih z drugimi zdraviti dele sebe, a gre ob tem za ranljivo rast obeh udeleženih, njun odnos pa predvsem temelji na enakovrednosti. Obenem pa tudi - zaradi drugih se ne bi smeli spreminjati, ampak skupaj z njimi rasti.

Z jasno postavljenimi lastnimi mejami tudi ne prekoračimo meja drugih

Za to, da nehamo za vsako ceno hlastati po potrditvi in ljubezni drugih, pa moramo najprej vzljubiti sebe. Ko si sam s sabo miren, tudi drugega lažje sprejemaš. Tam, kjer pa te drug človek najbolj živcira, je največja priložnost za to, da radovedno posežeš v razloge, zakaj je temu tako. Pravzaprav se tem ljudem lahko najbolj zahvalimo, saj so naša najbolj iskrena ogledala, ki nas spodbudijo v rast.

Vsi si želimo biti sprejeti od nekoga, obenem pa se borimo s sprejemanjem ostalih. Velik uspeh posameznika je, ko zmore sebe sprejeti toliko, da pogumno postavlja meje in zavaruje svojo integriteto, obenem pa ne posega v integriteto drugega. Postavljati meje drugim (in tudi sebi) pomeni prevzeti odgovornost za svoje življenje in vedenje, saj z jasno postavljenimi lastnimi mejami tudi ne prekoračimo meja drugih. Brene pravi, da je za postavljanje meja drugim potrebnega veliko poguma, saj zavoljo ljubezni do sebe tvegamo, da bomo razočarali druge. 

Si lahko predstavljamo, koliko lepši bi bil svet, če bi začeli prevzemati odgovornost zase, postavili mejo tam, kjer jo čutimo, namesto da po tihem pričakujemo, da se bo drugi držal naših meja, ko pa jih niti sami nismo določili? Obtožbe, obsojanje in nespoštovanje bi tako izrinila odgovornost zase in svoboda v odnosih, saj bi s tem svoje življenje vzeli v svoje roke in ga ne bi več prepuščali na milost in nemilost drugih.  

Spoznavamo se počasi in korak za korakom lahko opuščamo tisto, za kar čutimo, da ni naše. Bistvo življenja ni v tem, da bi vsi vedeli iste stvari, se vedli enako, stvari delali enako, ampak da vsak postane najbolj neverjetna različica sebe, s čimer dopolnjuje svet. Da pa lahko to postaneš, pa moraš resnično poslušati sebe in se osvoboditi pričakovanj drugih. Saj vemo, dva enaka dela sestavljanke ne gresta skupaj, kajne?

foto: storyblocks.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.