V varnem naročju - svete maše

Štefan Kržišnik
Sreda, 1. januar 2014, 23:42
Image
sveta druzina narocje
V času devetdnevnice pred božičem in med božično-novoletnimi prazniki smo kot družina kar nekaj časa preživeli pri svetih mašah. Presenetilo me je, koliko so otroci »zdržali«.

Pa niso bile kratke maše. Najdaljša je bila na nedeljo po Božiču, na praznik svete družine. V župniji imamo že tradicionalni blagoslov otrok – duhovnik blagoslovi vsakega otroka osebno, celo poimensko, in mu ob tem izroči pozornost (figurico za jaslice, recimo ovčko, Jezuščka), kar vse skupaj vzame precej časa.

Tokrat pa je bil med mašo še krst, starši smo bili naprošeni za sodelovanje z uvodi, pa tudi pevci so si v prazničnem vzdušju na trenutke dali duška in je bila kakšna pesem daljša kot običajno. Tako je bila maša dolga skoraj uro in pol.

Ne predstavljam si, da bi našo Klaro lahko bodisi žena bodisi jaz doma pestovala v naročju celo uro. Pri maši pa se to dogaja, redno iz tedna v teden.

Naša najmlajša, Klara, je stara leto in pol in je precej živahen otrok. Toda pri mašah začuda kar dolgo zdrži pri naju z ženo v klopi. Le redkokdaj je bilo treba doslej zapustiti cerkev. Seveda ne zdrži vedno celotno mašo v naročju. Kdaj pa kdaj jo je treba dvigniti, ponositi naokoli, jo malo »zamenjati« med mamico in atijem – toda vedno ostane ob nama, v tesnem fizičnem stiku.

Večkrat sem pomislil, kakšen blagoslov je pravzaprav za otroka, da lahko redno tedensko gre s starši k maši. Sam si ne predstavljam, da bi našo Klaro v tej starosti lahko bodisi žena bodisi jaz doma pestovala v naročju celo uro (no, razen, kadar je bolna). Pri maši pa se to dogaja, redno iz tedna v teden.

Mašo tako doživljam na nek način kot privilegij za »crkljanje«. Ali morda bolj strokovno: trenutek, ko lahko na poseben način z otrokom razvijam oziroma utrjujem fizično navezovanje, ki je prva stopnja navezovanja, vzvoda, za katerega je tudi znanost v zadnjih desetletjih ugotovila, da je pri vzgoji izrednega pomena.

Tudi starejši hčeri pogosto izrabita privilegij biti s staršema pri maši. Nista sicer »vzorni«, kar se tiče mirnega sedenja, ampak preizkušata različne oblike in kombinacije »fizične navzočnosti v cerkveni klopi«. In zelo radi še vedno prideta med mašo, vsaj za kratek čas, v naročje enega od naju z ženo.

Spominjam se, da mi je bila maša v otroštvu pogosto dolgočasna in predolga, a vedno je bilo občutje bližine v materinem naročju močnejše.

Priznam, da me je včasih stalno presedanje v klopeh in »menjavanje naročij« bolj motilo kot zdaj, ko se zavedam, kako otroci dejansko izrabijo, da so starši med mašo fizično pri njih. To so morda kdaj celo edini trenutki v tednu, ko lahko uživajo nepretrgano uro njihove neposredne fizične bližine.

Ob tem, kar s svojimi otroki kot starš doživljam med mašo, se mi velikokrat prebujajo spomini na otroštvo. Spominjam se, da mi je bila maša pogosto dolgočasna in predolga, a vedno je bilo občutje bližine v materinem naročju močnejše – in ta barva je ostala tudi leta zatem.

Zato, starši, vzemimo svoje otroke med mašo v naročje, pustimo, da so nam blizu, da se naslonijo na nas, bodimo z njimi kolikor dolgo je mogoče skupaj v klopeh pod oltarjem. Nenazadnje je skrivnost, ki jo otrok doživlja med mašo v naročju svojih staršev, še kako povezana s skrivnostjo, ki se dogaja med sámo mašo: »Pomiril sem svojo dušo kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša« (Ps 131,2).

 

Ker smo še v prazničnem času, za konec čudovit video, ki nam sporoča, kako globoko naravna je tesna fizična bližina med starši in otroki in kako otroci (mladiči :)) pri tem uživajo … 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid