V starševstvu je nujno rasti

Nedelja, 11. avgust 2019, 6:07
Image
Danes veliko govorimo o pomenu zgodnjih izkušenj otroka na njegovo odraslo dobo, vplivu lastnih vzorcev na to, kako kot starši vzgajamo svoje otroke in o vzgoji, kjer se povezujemo z otrokom, ga slišimo v njegovi stiski in ne zatiramo njegovih čustev. Ko se nekdo začne z vsem tem srečevati, se v nekem trenutku lahko zdi, da je vse brez veze, »saj smo tako ali tako preveč zaznamovani«, še posebej kadar gre za težke življenjske zgodbe ljudi s hujšimi travmami.

Glede na njihovo globino poznamo lažje in težje travme, prav vsaka pa na človeku pusti posledice. Vendar ima vsak posameznik možnost izbire, kaj bo s temi posledicami naredil – bodo postale nekaj, kar ga zaznamuje, ali se bodo spremenile v nekaj, kar ga kot osebo pomembno oblikuje.

Rast je predelava travm

Gre za to, da ne bo več žrtev nekega težkega dogodka (ki ga je seveda pred tem ustrezno predelal), ampak bodo njegove stiske postale njegove zmage. Še več, te zmage lahko napajajo človekove globlje sočutje, razumevanje in sprejemanje drugega ter ustvarijo širši pogled na svet, obenem pa človeka spodbudijo k temu, da čuti svojo vrednost in postavi meje, ki ne zavarujejo le njegove lastne integritete, ampak tudi integriteto njegovih otrok. Skupaj z osebnostno rastjo človeka se namreč spreminja tudi njegov pogled na otroka, kar pa pomembno vpliva na njun odnos.

Poleg tega so otroci kot gobe, ki srkajo vase vse, kar se okrog njih dogaja in tako stalno čutijo odnose staršev z drugimi – kako se pogovarjata mama in oče, kako delujeta v odnosu s svojimi starši, sorodniki in prijatelji ter najpomembneje – kakšno sporočilo o svojem otroku predajata drugim.

Rada bi spodbudila k spremembi prav skozi materinstvo oz. starševstvo. Gre za to, da otroci v starših (in tudi v vseh tistih, ki delajo z otroki) prebudijo najbolj nezavedne vsebine, tiste, vpisane v najgloblji spomin in s tem tudi pritisnejo na določene točke, ki najmočneje bolijo. Ker je naš avtomatični odziv ubežati bolečini, pogosto ne prepoznamo lastne odgovornosti, ampak krivdo pripisujemo otroku – da je nevzdržen, nevzgojen in neobvladljiv. Če se svojih "vsebin" ne zavedamo ali pa jim niti nočemo pripisovati pomena, se lahko hitro zgodi, da avtomatično delujemo enako, kot so delovali naši starši ali neka druga oseba, ki je v nas pustila negativen vtis. Saj poznate tisto, ko rečemo »tega pa ne bom nikoli delal tako kot moja mama ali oče«, potem se pa kar naenkrat slišimo, kako izgovarjamo iste besede, v istem tonu z enako gesto, kot bi nas usmerjal nek notranji računalnik.

Odgovor je nekje v sredini

Po drugi strani pa se starši hitro ujamemo v past, ko rečemo, da "tega pa nikakor ne bomo delali enako kot starši" in tako v dobri veri delamo vse ravno obratno, ob tem pa se ne zavedamo, da smo stopili le v drugo skrajnost, ki pa tako za otroka kot za starše ni dobra. Tako skačemo iz pretirano stroge vzgoje v popolno permisijo, odgovor pa se nahaja ravno nekje na sredini. Seveda so ovinki na poti rasti staršev popolnoma normalni in del poti, da sploh začutimo, kaj nam ustreza in kaj ne, vendar je vedno najbolj pomembno, da se vračamo na osrednjo pot, kjer delamo na tem, da bi čutili sebe, otroka in svoje bližnje.

Nikomur ne bom dejala, da bo svojega otroka »zafural«, ker je doživel travmo, ali pa je bilo njegovo celo otroštvo ena sama travma. Toda starši moramo delati na svoji osebnosti in pogledati tudi v pretekle izkušnje ter z njihovo predelavo naredimo nekaj drugače, boljše. Moramo se zavedati, da je normalno, da je vzgoja težka in da se nam ob otrocih prebujajo težka občutja, a se nam tega ni potrebno ustrašiti, temveč prevzeti odgovornost zanje in se jim z nekaj poguma približati. Vsi ti boleči trenutki ob otrocih so priložnost za rast in spremembo ter veliko darilo naših otrok. Gre pa tudi za to, da bi posamezniki ob svojih težkih izkušnjah zmogli poiskati vse tiste lepote, ki so jih ob predelovanju razvili in bi iz žrtev postali zmagovalci svojih življenj.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor