Tvegana igra ali zakaj je pomembno, da se otrok igra z ognjem

Eva Markovič
Sreda, 13. april 2016, 5:26
Image
the land3
»Je to odpad za avtomobile?« vpraša 5-letni Gideon, ko prvič obišče novo otroško pridobitev v naselju Plas Madoc v severnem Walesu. »Ne,« mu odgovori mama, »to je otroško igrišče.«

»The Land«, kot se igrišče imenuje, je prekrito je z lužami in blatom, v potoku čepi dotrajan plastičen čoln. Na sredini kraljuje gora avtomobilskih pnevmatik, ki jih otroci kotalijo naokrog, zvračajo v potok in po njih plezajo. Nikjer ni nobene svetleče kovine, lakiranega lesa, konfekcijskih vrtiljakov in gugalnic. In nobenega odraslega. Pravzaprav vse bolj spominja na smetišče.

Kako izgleda »The Land«, si lahko ogledate v dveh kratkih filmčkih:

Pustolovsko igrišče, ki otrokom omogoča tveganje

Gre za koncept pustolovskega igrišča, ki otrokom omogoča igro, ki je izginila že pred desetletji – tvegano igro (ang. risky play): da lahko gradijo, plezajo, skačejo, kurijo ogenj, delajo z orodjem. S tveganjem in iznajdljivostjo otroci razvijajo in urijo svoje sposobnosti.

Otroke nadzorujejo usposobljeni »igriški delavci«, ki od daleč skrbijo, da ne gre kaj zares narobe, drugače pa se v igro ne vmešavajo. V dveh letih delovanja igrišča »The Land« ni bilo nobene resnejše poškodbe, razen običajnih odrgnin.

Koristi, ki daleč presegajo tveganja – primer igre z ognjem

Na navadnem otroškem igrišču si recimo ne moremo zamisliti kurjenja ognja, na pustolovskem igrišču pa je to nekaj povsem običajnega. Za vsako aktivnost imajo izdelan seznam koristi in tveganj.

Otroci in najstniki imajo vrojeno željo po pustolovščinah in tveganju, zato si želijo pri igri občutiti nevarnost, preizkusiti svoje meje, tvegati.

Seznam koristi za kurjenje ognja je recimo videti takole: »Lahko gre za izkušnjo druženja, prijateljevanja, petja pesmi, plesanja okrog ognja, opazovanja. Lahko gre za sodelovalno izkušnjo, pri kateri ima vsak otrok svojo nalogo. Lahko gre za eksperiment, za soočanje s tveganjem in nevarnostjo, za preizkušanje njegovih lastnosti, vročine, moči. Lahko gre za podoživljanje naše evolucijske preteklosti.«

In tveganja? »Opekline od ognja oz. kurišča ter možnost, da otroci drug drugega ožgejo z gorečim kartonom oz. lesom.« Za preprečevanje takšnih nesreč seveda skrbijo igriški delavci, običajne »ognjene lekcije« pa otroci spoznavajo sami.

»Tako smo se igrali včasih!«

Pobudnica in ustanoviteljica igrišča v Walesu, Claire Griffiths, je starše za projekt navdušila tako, da jih je spomnila, kako so odraščali sami. »Se niste nikoli potepali po gozdu, kurili, žagali, se svobodno gibali, ne da bi vam nekdo ves čas dihal za ovratnik?«

Prepričevala jih je tudi z navajanjem prednosti prostega igranja za otroke: urjenje motoričnih spretnosti, premagovanje izzivov, samostojnost, občutek za sodelovanje, premagovanje strahu, iznajdljivost, ocenjevanje in sprejemanje razumnega tveganja.

Staršev ni bilo treba dolgo prepričevati, ampak so tudi sami poprijeli za delo in pomagali pri oblikovanju nove otroške igralne površine. Od odprtja naprej pa se mu odrasli izogibajo, saj razumejo, da je njegovo bistvo ravno to, da se otroci na njem znajdejo sami.

Sodobna igrišča so varna, a dolgočasna

Iniciative po varnih igriščih so se začele v 70. letih prejšnjega stoletja, najprej v ZDA, potem pa tudi po Evropi. Uveljavljali so se čedalje strožji varnostni standardi, z igrišč so bili odstranjeni vsi potencialno nevarni elementi. Travo in zemljo so izpodrinile gumijaste podloge, višina toboganov, nakloni, razdalje, robovi – vse je postalo strogo standardizirano. Presenečenj enostavno ni bilo več, igrala so postala sterilna in dolgočasna.

Otroci se ob tvegani igri učijo premagovanja strahov, iskanja rešitev in neodvisnosti. Ob tvegani igri prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in posledice svojih odločitev.

Uveljavitev varnostnih standardov za igrišča na Norveškem sredi 90. let prejšnjega stoletja je spodbudilo razvojno psihologinjo Ellen Sandseter z univerze v Trondheimu, ki je ravno tedaj imela prvega otroka, da se je področju tvegane igre znanstveno posvetila.

Svoje izsledke je objavila v delu Children’s Risky Play From an Evolutionary Perspective (Tvegana otroška igra v luči evolucije).

Zakaj morajo otroci pri igri izkusiti tveganje?

Sandseterjeva pravi, da imajo otroci in najstniki vrojeno željo po pustolovščinah in tveganju, zato si želijo pri igri občutiti nevarnost, preizkusiti svoje meje, tvegati.

To ne pomeni, da mora biti njihovo početje resnično nevarno, je pa pomembno, da oni čutijo, da gre za tvegano dejanje.

Otroci se ob tvegani igri učijo premagovanja strahov, iskanja rešitev, neodvisnosti. Če nimajo te možnosti, se njihov strah spremeni v fobijo, opozarja Sandseterjeva. Njihovo vedenje v poznejših obdobjih pa postane bolj nepremišljeno in neodgovorno.

 

the land1

V svoji raziskavi Sandseterjeva omenja 6 nujnih vidikov tvegane igre:

  • raziskovanje višine in ptičje perspektive, plezanje;
  • ravnanje z nevarnimi orodji: ostrimi škarjami in noži, kladivi, žagami ...;
  • bližina nevarnosti: igranje ob globoki vodi ali zraven ognja;
  • borbe, ruvanje in uprizarjanje bitk, pri čemer se otroci naučijo nadziranja lastne agresivnosti in sodelovanja;
  • hitrost: dirkanje (tek), kolesarjenje in ostali hitri športi;
  • raziskovanje brez nadzora.

Najpomembnejše je prav zadnje, saj lahko otroci šele takrat, ko so sami, prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in posledice svojih odločitev.

Več o igrišču »The Land« najdete v članku, ki ga je za ameriško revijo The Atlantic napisala Hana Rosin, ki je igrišče obiskala s svojim 5-letnim sinom Gideonom, ter v članku v Guardianu. V članku Hane Rosin najdete tudi več zanimivih fotografij z igrišča »The Land« ter mnogo podatkov o razvoju in stranpoteh »varnih igrišč«.

Za še več dobrih vsebin.
Sodelujte z nami pri uresničevanju vizije portala iskreni.net!
0€
25.200€

5%

1.315€
Akcija se zaključi:
14.05.2019

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.