Tudi v obvezni izolaciji lahko najdemo pozitivne stvari

Dušan Poslek
Petek, 3. april 2020, 5:00
Image
Slovenija je obstala. Svet je obstal. Skrb in panika okoli razsežnosti in posledic koronavirusa sta vedno močnejša. Težko je v teh časih najti pozitivne stvari, ki jih trenutna kriza prinaša. Težko, ni pa nemogoče.

Nedeljska maša ni le za nedeljo

Enkrat so bili otroci premajhni, drugič bolezen, tretjič kakšen banalen razlog, toda nikoli nedeljske maše nisem izpustil zaradi tega, ker bi mi nekdo prepovedal iti v cerkev, k Njemu. Kot vsi verniki se maš trenutno ne morem udeleževati. In sedaj spoznavam, kako zelo mi manjkajo in kako nedeljska maša odmeva v celem tednu. Danes (ob pisanju članka, op.a.) je dvanajsti dan od zadnjega obiska cerkve. Zdi se mi kot večnost. Saj vem, da Jezus ne čaka name le v cerkvi, ampak prvič čutim, da se k Njemu ne morem zateči. In počasi se začenjam zavedati, kakšen privilegij je ponižno poklekniti pred Najsvetejšim, ko to najbolj potrebujem.

Družbena omrežja in evangelizacija

Kmalu po tem, ko so slovenski škofje prepovedali vsako obliko obhajanja svetih maš, so se na družbenih omrežjih, predvsem na Facebook-u, pojavila vabila k spremljanju prenosov maš na družbenih omrežjih. Imam občutek, da so nekateri duhovniki to priložnost komaj čakali in z velikim navdušenjem omogočili, da njihovo bogoslužje spremljamo tudi ostali. Vsak dan je bilo več takšnih vabil in obvestil o prenosih maš na družbenih omrežjih. In tisto omrežje, ki s(m)o ga v preteklosti In počasi se začenjam zavedati, kakšen privilegij je ponižno poklekniti pred Najsvetejšim, ko to najbolj potrebujem.okrivili za veliko socialno oddaljevanje med ljudmi je postalo kraj nove evangelizacije. Odlična novica, da nas je virus »prisilil« v to, da sodobnost in napredek nista veri v napoto, ampak jo lahko širita tudi tam, kjer si to še pred kratkim nismo predstavljali. 

Vrsto let (desetletje) smo iz tedna v teden z zaskrbljenostjo opazovali, kako so se slovenske cerkve počasi praznile. Priznali ali ne, v cerkvah je bilo vedno manj vernikov, še vedno upada število novih duhovnih poklicev. In potem je prišel virus, ki ne samo, da je zredčil ljudi v cerkvah, le te je popolnoma izpraznil. Mogoče pa je ravno preizkušenost katoliškega občestva ta, ki bo ljudi pripeljala nazaj v cerkev in smo morali najprej popolnoma izprazniti cerkve, da jih bomo lahko (postopoma) nazaj napolnili.

Rad hodim v službo

Vstajanje ob urah, ko nekateri šele zatisnejo oči, delovniki, ki presegajo 15 ur, večurno čakanje na enem mestu itd. Vse to je le del vsakotedenskih izzivov, ki jih prinaša moja služba. Toda vsi ti vidiki službe in obveznosti, ki jih le ta prinaša in zaradi katerih se včasih vprašam, ali je vredno, so v tem tednu dobili povsem nov pomen. Sedaj, ko večino dela (kolikor ga sploh lahko) opravim od doma, šele jasno spoznavam, da rad hodim v službo. Da mi je v izjemno veselje s sodelavci dosegati poslovne uspehe in izpolnjevati potrebe naših strank/naročnikov. Da me delo, ki ga opravljam in zaradi katerega (včasih) trpi tudi družina, izpopolnjuje. In da po tihem težko čakam na dan, ko bomo s sodelavci ob jutranji kavi premlevali zadnji (dobro rešen) primer in se skupaj podali vsakodnevnim izzivom naproti.

Načrtovanje otroških obveznosti

Povprečno tri ure. Toliko je (ob normalnem ritmu) trajalo moje druženje z otroki v popoldnevih, ko sem »normalno« prišel iz službe. Te tri ure so minile, kot bi mignil. Nikoli aktivnosti z njima nisem posebej načrtoval. Sedaj smo (nenačrtovano) skupaj doma in ob globoki hvaležnosti za čas, ki ga lahko sedaj preživimo skupaj, ugotavljam, kako pomembno je, da jima je vsak dan posebej v izziv. Da se pred njiju vedno znova postavi kakšna nova naloga ali opravilo. In kako hitro jima lahko postane dolgčas, če nimam v rezervi kakšne aktivnosti, ki jo lahko takoj »aktiviram«.

Življenje »na vasi«  

V desetih letih, od kar sem redno zaposlen, sem ničkolikokrat slišal vprašanje ali nasvet, če se ne bi raje preselil bližje Mariboru, kjer delam. Vedno znova sem hitel razlagati, da svoje oaze miru na podeželju ob slovensko-hrvaški meji ne zamenjam tako zlahka. In sedaj? Odmaknjeni od mestnega vrveža imamo pri nas, »na vasi«, to prednost, da lahko vedno, ko stopimo iz hiše, pobegnemo v gozd, oddaljen le nekaj metrov. In da bi v gozdu koga srečali ali celo, da bi pred kom morali držati varnostno razdaljo? Ne, tega pri nas ni. Tudi, ko  življenje teče po normalnih tirnicah, je večja verjetnost, da bomo v gozdu srečali zajca ali pa srno, kot človeka.

Zato – če je le mogoče, pridite živet na vas, izolacija tukaj je bistveno enostavnejša in prijetnejša. Je pa res, da bo tudi po tem, ko država umakne svoja priporočila in ukrepe, naš del Slovenije ostal v izolaciji. Ampak nič zato, jaz se v mojo oazo miru z veseljem vedno znova vrnem.

Bomo znali ceniti nove izkušnje?

Pravijo, da nas bo izkušnja s tem virusom spremenila in nič ne bo več, kot je bilo pred tem. Se popolnoma strinjam, predvsem pa upam, da bomo ob hvaležnosti za nečloveško požrtvovalno delo posameznih služb znali ceniti tudi prepogosto samoumevne stvari kot so služba in delovne obveznosti, čas z družino, življenje na vasi, domače pridelovanje hrane ter obisk svete maše. Moj pogled na navedeno se je spremenil že sedaj, pa je večina izolacije še pred nami. Pa vaš?

Zato vas povabim, da tudi v tem času, v tej krizi, najdete nekaj pozitivnih svari. Ni enostavno, je pa mogoče.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.