Tista prava božična zgodba

Nedelja, 23. december 2018, 5:30
Image
Ko me kdo sprašuje o božiču – pa naj bodo odrasli ali otroci, me pogosto mika, da bi prodala zgodbo, ki sem jo dolga leta »kupovala« tudi sama. Tisto, ki me pravzaprav moti. Pa čeprav je lepa, naslikana na voščilnicah, uprizorjena v igrah in je bila dolgo zasidrana v meni.

To je zgodba o paru srednjih let v čistem skednju ali prostorni votlini, obdanem z mirnimi in prijaznimi živalmi. V njenem naročju je skrivnostno brezhiben bleščeč otrok z velikim nasmehom, ki spi v nekakšnem udobnem senu poleg staršev v neki popolni okolici, ob angelskem petju, pod čudovitim zvezdnatim nebom … To je zglancana, hollywoodska različica. A to ni božična zgodba.

Popolno nepopolna zgodba

Božična zgodba je tista stara, še iz časov, ko je bilo povsem v redu javno govoriti tudi ne tako zelo popolne zgodbe. Je zgodba o najstniški mami, tam nekje med 13 in 16 let. Danes bi jo marsikje verjetno pospešeno poslali na splav. Dekle, Kristusov prihod ni blaga zgodba srečnih ljudi, ki radostno prepevajo. Je pa zgodba, ki nas odpelje v globino, v Božji odnos do nas.najstnica, rodi barabo. Ne zares, a v očeh večine ljudi Jezus to vendar je – nekdo, ki ga je treba ubiti, ki je nevaren, ki ljudem govori resnico … Je zgodba o zmedenem mizarju, vernem človeku, ki postane oče otroka, ki ni njegov, in se zaveda, da bo zato iz družbe izločen. Da bo čudak, če hočete.

Je zgodba o dekletu, ki je porodne bolečine doživljala v umazani prosti sobi, morda jami, votlini … nekem prostoru za živino. Je zgodba o tem, kako zibka rešitelja človeštva postane živalsko pojilo za vodo, edini ljudje, ki zvedo za njegov prihod in ga spoznajo, pa so revni, smrdljivi pastirji. In kar so našli, gotovo ni bil nek bleščeč in tih otrok, ampak jokajoče dete, ki se ne more samo prehraniti in držati svoje glavice pokonci.

Bog, ki ga ne prepoznajo verni

To je zgodba o Bogu, ki ga ne prepozna množica verujočih ali verski voditelji in o njem ne pišejo mediji, spoznata pa ga starčka, Simeon in Ana, povsem navadna človeka, ki že desetletja čakata, da bo Bog odgovoril na njune molitve. Poklonijo se mu tudi trije sveti, verjetno presenečeni, da je prišel kot dojenček. Dojenčkom se pač nihče ne priklanja. In v tej zgodbi je en kralj kot ga poznajo ljudje, in ta je željan moči in ubija otroke.

Kristusov prihod ni blaga zgodba srečnih ljudi, ki radostno prepevajo. Je pa zgodba, ki nas odpelje v globino, v Božji odnos do nas. Odnos Boga, ki ni nekje daleč, ampak je pripravljen živeti z nami v tem ranjenem svetu, z nami živeti podrobnosti našega življenja in z nami delati nenavadno in nenormalno – ne v prinašanju kratkotrajne »božične« sreče, ampak v prinašanju brezkončnega miru, upanja in veselja.  

In zakaj vedno pripovedujem to zgodbo? Ker ni sprejemljiva, popolna in čista, ampak povsem človeška, realna, resnična, a hkrati tako Božja. In prav zato jo praznujemo.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem