Ste že kdaj zaslišali Božji klic, ki vas vabi iz cone udobja?

Uredništvo iskreni.net
Sreda, 9. september 2020, 5:00
Image
Preprost, na prvi pogled nič kaj nevsakdanji dogodek, je mlado mamico samohranilko spodbudil, da je stopila iz svoje cone udobja. To je njena zgodba ...

Vsi imamo radi svoje udobje. To je preprosto dejstvo. Kako naj torej zaupamo Bogu, ko nas kliče, naj stopimo iz cone udobja?

Bilo je del dnevne rutine. Skok na pošto, kjer sem iz svojega poštnega predala prevzela pošiljko in odhitela nazaj v avto. S kotičkom očesa sem ujela prizor, njega, in brezbrižno zaprla vrata ter speljala.

Nimam se navade pogovarjati s tujci. Ali ustavljati avtomobila ob njih, sploh ne v garažnih hišah. Saj veste, nikoli nisi dovolj varen. A nekaj me je vleklo k temu določenemu neznancu.

Bil je izjemno vljuden. Ni se vsiljivo približal mojemu oknu. Začel mi je pripovedovati svojo zgodbo in se sramežljivo izogibal očesnemu stiku. Lahko sem skoraj otipala njegovo bolečino in videla sram. In tako sem skozi odprto okno in zaprta vrata poslušala njegovo zgodbo.

Ta moški je stal pred menoj ponižan, zavrnjen, sestradan in osamljen. Ni vprašal za denar. Hotel je delo. Nekaj, kar bi mu dalo občutek vrednosti, nekaj, ob čemer bi se spet počutil koristnega. Nekaj, kar bi iz sence njega spet naredilo moža.

Bilo mi je zelo hudo. Ničesar nisem imela, kar bi mu lahko ponudila, niti upanja. To sem mu iskreno povedala in ga gledala, kako odhaja potrt in obupan.

Dregljaj Svetega Duha

Brezdomce srečujem pogosto. In redko jim kaj podarim. Ne gre za to, da bi bila brezsrčna, gre za to, da preprosto nimam veliko za deliti. Nekateri pa imajo tako vsiljiv način, da se počutim neprijetno.

Ampak ob srečanju s tem gospodom mi je nekaj globoko v sebi govorilo, naj postanem blagoslov v njegovem življenju. Skozi leta sem se naučila, da je to dregljaj Svetega Duha.

Za nekaj trenutkov sem se besedno bojevala z Gospodom. Pa saj nimam ničesar, kar mu lahko ponudim. Ničesar, s čimer mu lahko pomagam.

"Vseeno ga blagoslovi!"

Temu opomniku nisem mogla ubežati. Morala sem stopiti izven cone udobja in zaupati Bogu.

Kako zavzeti položaj ubogljivosti na račun svojega udobja

Odpeljala sem se v najbližjo trgovino in nakupila hrane za ves denar, ki sem ga še imela – na kreditni kartici je bilo zadnjih 10$.

Ni bilo veliko, a vedela sem, da lahko temu gospodu s tem zagotovim spodoben obrok in osvežitev.

Kajti pravi blagoslov se začne takrat, ko stopimo iz cone udobja za in zaradi nekoga drugega.Vrnila sem se v garažno hišo in za trenutek sem pomislila, da ga gotovo ne bom našla. Skrbelo me je, da sem predolgo odlašala in ignorirala Božji namig ter tako zamudila priložnost, da pomagam.

A nekaj trenutkov za tem sem ga zagledala in mu podarila svoj boren nakup. Videlo se je, da je sestradan. Namenila sem mu nekaj besed spodbude in mu ponovno prisluhnila.

S solznimi očmi mi je pripovedoval, kako obupno se poskuša držati upanja in vere v Gospoda. A da je po petih letih na robu svoje vztrajnosti..

Poznam ta občutek. Tam sem se znašla večkrat kot bi si želela priznati. In tako sem stala tam, ob tujcu, in storila nekaj, kar redko, zares redko počnem. Položila sem roke na njegova ramena in molila zanj.

Takrat ko mislimo, da smo na skrajnem robu svojih moči in upanja, se moramo počutiti dovolj varne v tem, da se preprosto prepustimo rokam Očeta.

Kajti pravi blagoslov se začne takrat, ko stopimo iz cone udobja za in zaradi nekoga drugega.

Vir: club31women.com

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.