Sem služabnica svojega moža in svojih otrok

Mateja Kropec Šega
Četrtek, 18. april 2019, 5:30
Image
Najprej razčistimo tole. Naslovni stavek na koncu nima niti namigujočega vprašaja, niti zagrenjenega klicaja. To je preprost stavek, ki bi lahko imel na koncu piko. Gre za dejstvo, ki me ne vznemirja, čeprav vem, da za premnoge zveni obupno nesodobno.

Svetopisemski opisi dogajanj v dneh pred Jezusovim vstajenjem nas vsako leto ponovno spomnijo na to, kaj Bog od nas pričakuje. Jezus nam je dal zgled in nam naročil, da naj tudi mi tako delamo.

In če je naš Kralj postal naš služabnik, kdo sem jaz, da ne bi bila služabnica vsaj svojim najbližjim.

Služabnica naše družine

Družina je mesto, kjer ima vsak od članov posebno mesto, posebno vlogo, posebno nalogo. Za vsakega od mojih družinskih članov znam povedati, kaj točno je njegova »specialnost«, v kateri mu drugi ne segamo do kolen.

Biti služabnica otrokom še nekako gre, biti služabnica možu pa zveni čisto neprimerno času, v katerem živimo. Pa vendar sem. In to prostovoljno. Še več, pri tem večinoma uživam.Kaj je torej tisto, kar prispevam sama, da je v naši družini lepše, da se tukaj počutimo doma? Čeprav je moj mož zalo mehak človek, glavno mehkobo in razumevanje in zaupljivost prinašam jaz. Jaz sem tista, ki večinoma skrbi za osnovna družinska opravila, če ne drugače, pa z razporejanjem dela in kontrolo, da je bilo delo narejeno. Jaz sem tista, ki v marsikateri stiski vskoči in reši kakšno časovno ali krajevno zagato. Jaz sem tista, ki začuti, da kdo potrebuje še posebno pozornost in malo crkljanja. Jaz sem tista, ki ima vedno kje spravljeno kakšno zalogico čokolade, ko komu »pade sladkor«. Tu in tam znam čarati in vsake toliko znam brati misli.

Služabnica svojih otrok

Najprej sem dala na razpolago svoje telo, da je enemu otročku za drugim postalo prva zibelka. Moje naročje je dolge mesece zadovoljevalo vse potrebe dojenčkov, ko so se nama rojevali. Počistila sem nešteto pokakanih ritk in obrisala približno toliko solz. Brisala sem bruhanje in ostanke prvih zalogajev goste hrane s tal in okolice.

Z otroki sem razpravljala o krivicah, ki so se zgodile njim ali drugim, z njimi razčiščevala, kaj je prav in kaj napak. Tu in tam sem samo molčala in poslušala, včasih sem razlagala, da svet ni pravičen in spet drugič sem čutila, da moram otroku dejavno stopiti v bran.

Včasih sem razumela kakšno slabo oceno in drugič morala jasno pokazati na zapravljen čas, ki bi lahko bolje izkoriščen pripeljal do boljše. Ob zgodnjih jutrih redno sklepam roke in blagoslavljam poti ter preizkušnje, ki otroke čakajo. In se počutim majhna pred lepoto, v katero se razvijajo. Ker ni samo delo mojih, najinih rok in vzgoje, ampak predvsem delo Božje milosti.

Služabnica svojega moža

Biti služabnica otrokom še nekako gre, biti služabnica možu pa zveni čisto neprimerno času, v katerem živimo. Pa vendar sem. In to prostovoljno. Še več, pri tem večinoma uživam. Res lepo je videti oči mojega moža, ki so srečne in zadovoljne; lepo je, če se v njih ne zrcalijo prevelike skrbi. Še lepše pa je opazovati, kako se skrbi razkadijo, če se izkaže, da sem za nekaj, kar ga je težilo, našla rešitev.

Rada sem pozorna na namige, želje, težave in rada izpeljem majhne usluge, ne da bi me zanje prosil. In v zadovoljstvo mi je, kadar sem samo »tam«, ko se nad njim nagrmadijo težki oblaki. Vse to zame dela tudi on. Ne, ker bi s tem drug pri drugem karkoli kupovala, ampak preprosto, ker se imava rada. Ker sva si to obljubila, ker to gradi prostor med nama, v katerem se lepo počutiva lepo midva in vsi okoli naju.

Kljub vsemu pa me veseli, da se vsako leto ob praznikih izzivi in spodbude in Jezusova naročila ponovijo. Včasih namreč pozabim, da sem služabnica. In hočem biti šef. Nesramen, brezobziren, ukazujoč in tako malo ljubeč. Jezus, naj tvoje težke kaplje trpeče svete krvi ne padajo zaman.

Foto: christianfreedom.life

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem