Pri nas letijo krožniki

Sreda, 29. maj 2019, 5:00
Image
Brez skrbi, nič res hudega se ne dogaja pri nas. Pri nas mahamo z rokami, ko smo razburjeni in povzdigujemo glas, ko smo jezni. Loputanje z vrati je redno na sporedu… Pa vendar so vse te oblike primitivnega obnašanja boljše kot pa tista, aristokratska, ki se je Slovenci tako radi poslužujemo. V svojem bistvu pa je zelo nevarna in jo poznamo pod različnimi imeni – kuhanje mule oziroma tiha maša.

Pred kratkim sem poslušal predavanje dr. Željka Čurića, psihiatra z več kot 30-letno kariero. Predavanje z izzivalnim naslovom Kako vzgojiti samomorilca me je pritegnilo, ker sem tudi sam starš 'v povojih'.

Dobri sosedje, ker se jih »nič ne sliši«

Kot vsi stanovalci v bloku, ima tudi on soseda, ki je o vsem obveščen; nekega dne mu je povedal, da so dobili nove sosede, ki naj bi bili krasni. »Kako veste, da so dobri ljudje?,« ga je vprašal zdravnik. »Nič se jih nič ne sliši,« mu je odvrnil sosed. Iztočnico je dr. Čurić uporabil za prav neverjetno tezo.

Ob preselitvi v Slovenijo se kot temperamenten, glasen Dalmatinec ni mogel načuditi, kako pri nas reagiramo, ko Ignoriranje, kuhanje mule, tiha maša in podobna vedenja lahko oddajajo zelo nevarno sporočilo.smo v konfliktu. Predvsem sta ga presenetili in prizadeli dve pravili v komunikaciji, ki ju imamo posplošeno Slovenci za reševanje sporov: 1. molk je zlato in 2. kdor prvi popusti, prizna, da nima prav.

Kolikokrat sem se že sam znašel na eni od sprtih strani in se enako vedel! V predavanju je psihiater pojasnil, da je to naše vzvišeno, družba bi mu celo rekla intelektualno, vedenje lahko nadvse nevarno. Takšno vedenje ima svoje ime – ignoriranje. Že stari Grki so vedeli, da je ignoriranje zavestno zanikanje obstoja. V svoji karieri se je srečal s pacienti, ki so morali prenašati tihe minute, tihe mesece in, žal, tudi tiha leta.

Tudi otroci občutijo posledice kuhanja mule staršev

Ignoriranje, kuhanje mule, tiha maša in podobna vedenja lahko oddajajo zelo nevarno sporočilo. Pri njem moramo ozavestiti predvsem dve situaciji. Otroku, ki nekaj ušpiči, ne odklonimo komunikacije. Če mu jo in to postane naša reakcija na vsako njegovo napako, mu sporočamo nevarno misel: tebe trenutno zame ni, zame ne obstajaš. V glavi otroka, ki nam neomejeno verjame, lahko pride do sklepa: bolje bi bilo, da me ni.

Podobno nevarno je, če se mama in oče ignorirata vpričo otroka: najhujša misel za otroka namreč je, da se mogoče nimata rada oziroma da se ne spoštujeta. Misel, ki je tako grozljiva, da mu lahko odpove primarna varnost. Otrok ne dela jasne razlike med bitjem ter obnašanjem in ignoriranje lahko doživlja kot obliko komunikacije, obliko 'neljubezni'. Največja težava pa je, da krivdo za nerazumevanje otroci prevzamejo nase. Tako ponovno pride do tveganega sosledja misli: onadva se nimata rada zaradi mene; če me ne bi bilo, bi se imela rada; zaključek: bolje bi bilo, da me ni.

Povejte na glas!

Pomembno je, da se zavemo, da so prepiri del vsakdana, da ne obstajajo odnosi, kjer do prepirov ne pride in da ni popolnih družin. Logika sporov mora postati drugačna: pomembni so, ker nas brusijo. Dobro zbrušeni bomo podobni diamantom. Zato brez strahu naslednjič, ko se ne bomo strinjali s partnerjem, sosedom, otrokom, sodelavcem, raje mahajmo z rokami, povejmo na glas, jasno izrazimo svoja pričakovanja in skušajmo pri tem ostati socialno inteligentni.

V sogovornikovih možganih, ki skrbijo za podzavest, se bo tako shranil pomemben podatek: mar mu je zame.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.