Prepovedano žalovanje - kako naprej po umetni prekinitvi nosečnosti?

Torek, 5. november 2019, 5:00
Image
Je o splavu sploh potrebno govoriti? Zakaj se ženske zanj odločijo? Splav res pušča posledice?

Odgovore na ta in številna druga vprašanja v zvezi z umetno prekinitvijo nosečnosti najdemo podrobno in hkrati poljudno opisane v knjigi Prepovedano žalovanje. Avtorica Theresa Burke je psihologinja in terapevtka z več kot tridesetletno prakso pri nudenju pomoči osebam z različnimi vrstami travme. Še večjo verodostojnost in težo pa knjigi dajejo osebne zgodbe oseb, ki so bile vključene v celoten proces splava. Tematika je zelo aktualna, če vemo, da je bilo v Sloveniji v preteklosti opravljenih preko 700.000 splavov. 

»Nobena ženska si ne želi splava na način, kot si želi sladoled ali dober avto.«

Branje knjige nam razkriva, da so razlogi za odločitev za splav zelo številni, npr.Iz navedenih osebnih pričevanj pa je jasno razvidno, da je celoten proces vedno travmatičen, ne glede na vzrok za odločitev.nepripravljenost na starševstvo, mladoletnost, partner noče otroka, strah pred prekinjeno kariero/ študijem, posilstvo, bolezen ali nepravilen razvoj otroka itd. Iz navedenih osebnih pričevanj je jasno razvidno, da je celoten proces vedno travmatičen, ne glede na vzrok za odločitev. Na podlagi različnih raziskav in pogovorov ob terapijah je moč sklepati, da za večino žensk splav predstavlja kršenje njihovih prepričanj in moralnih načel, se pa v to vdajo, ker iz svoje krizne situacije ne vidijo drugega izhoda oz. se čutijo nemočne, da bi se situaciji uprle ali spremenile okoliščine. Ob branju knjige boste lažje razumeli, da so nekatere okoliščine res težke.

Obupanost, ki stoji za mnogimi odločitvami za splav, dobro opisuje naslednja primerjava: »Nobena ženska si ne želi splava na način, kot si želi sladoled ali dober avto. Splav si želi tako, kot si žival, ujeta v past, želi odgrizniti lastno nogo.«

Paradoks današnje družbe je v tem, da splav zagovarja kot »pravico« in »svobodo izbire«, Ob branju knjige boste lažje razumeli, da so nekatere okoliščine res težke.ženske pa imajo pogosto občutek, da druge možnosti sploh nimajo. Obenem je ženska, ki se odloči za splav in je soočena s travmo po njem, prepuščena sama sebi. Še več, kakršnikoli neprijetni občutki (žalost, sram, obžalovanje, krivda) niso dovoljeni.

Žalovanje je prepovedano ... 

Avtorica kot razlog za to navaja: 

1. Notranje ovire: nekatere ženske mislijo, da je zato, ker so se same odločile za to dejanje, prav, da trpijo; strah pred bolečino zaradi soočenja; oklepanje spomina na izgubljenega otroka; strah pred pripovedovanjem svoje zgodbe zaradi neprijetnih odzivov.

2. Družbene ovire: ne znamo se pogovarjati o žalosti, izgubi, ne želimo podrobnosti in nočemo slišati takšnih zgodb. Tako so osebe, ki imajo izkušnjo splava, stisnjene v kot, ker si o tem ne upajo spregovoriti. Tisti, ki zagovarjajo življenje (pro-life), jih pogosto obsojajo, tisti pa, ki so »za izbiro« (pro-choice), gledajo na žalost kot na nekaj nenormalnega (boš že prebolela, saj boš imela še kakšnega drugega otroka, saj si sama tako želela ...).

3. Politični strah: zagovorniki splava se bojijo govoriti o izgubi in žalovanju, povezanimi z umetno prekinitvijo nosečnosti, ker jih je strah, da bo to spodkopalo argumente za zakonit splav.

Tako nam knjiga osvetli protislovnost, ko osebe, ki so vključene v splav (matere, partnerji, sorodniki, medicinsko osebje, prijatelji, terapevti, ...), vidijo trpljenje in travmo, ki jo povzroči Opraviti splav ni tako kot odstraniti si bradavico ali urediti si nohte ali iti k frizerju in kdorkoli trdi drugače, je lažnivec ali še kaj hujšega.splav, vendar se kljub svoji slabi izkušnji oklepajo »pravice do izbire« in splav priporočajo tudi drugim.

»Jezna sem. Jezna sem na Glorio Steinem in vse ženske, ki so opravile splav in mi niso povedale o tej bolečini. Obstaja zarota v sestrstvu, da ena drugi ne povemo o krivdi in sovraštvu do sebe in o grozi. Opraviti splav ni tako kot odstraniti si bradavico ali urediti si nohte ali iti k frizerju in kdorkoli trdi drugače, je lažnivec ali še kaj hujšega.« (Eno izmed pričevanj, opisanih v knjigi.)

Ker je splav dovoljen, je varen. Res?

Theresa Burke pokaže tudi na kakšen način se v družbi utrjuje prepričanje, da splav nima posledic. Verjamemo, da če je nekaj dovoljeno, je tudi varno. Resnična dejstva se skrivajo, zanikajo ali potvarjajo. Primer namernega zavajanja je zgodba dr. Koopa, ki je bil v osemdesetih letih vodja javnega zdravstva v ZDA. Ko je s strani predsednika Reagana dobil nalogo, da preuči vpliv, ki ga ima umetna prekinitev nosečnosti, je po poglobljenem študiju obstoječih raziskav prišel do sklepa, da so vse raziskave metodološko tako slabo zastavljene, da trdnega zaključka ni mogoče razbrati. Zato je sklenil, da bi bil potreben dolgoročni načrt spremljanja posledic in tudi podal oceno stroška. Zagovorniki splava so njegov zaključek javnosti in ameriškemu kongresu predstavili kot dokaz, da splav nima nikakršnih posledic in preprečili financiranje dodatnih raziskav.

V knjigi je navedenih še več drugih primerov namernega zavajanja, skrivanja ali napačnega predstavljanja informacij v zvezi s posledicami splava. Nekateri tudi trdijo, da je bolje, če ženske ne poznajo vseh tveganj in možnih zapletov, ki jih s sabo prinaša postopek umetne prekinitve nosečnosti, ker menijo, da bi to lahko okrepilo njihovo tesnobo in povečalo tveganje za nastanek kasnejših čustvenih težav. To ponavadi pomeni veliko daljšo in težjo pot do okrevanja po splavu, saj ženske sploh niso pripravljene na to, kar jih čaka.

Velik del knjige je namenjen predstavitvi široke palete posledic, ki jih povzroči splav. Te segajo od različnih težav v zvezi z materinstvom (razvajanje otrok, potreba po popolnosti v materinstvu, pretirano zaščitništvo, zloraba zaradi nesposobnosti navezave na otroka zaradi krivde in sramu), odpora do nosečnic in majhnih otrok, izjemno močne potrebe po ponovni nosečnosti in ponovnega uprizarjanja travme, različnih oblik odvisnosti (alkohol, droge, spolnost, deloholizem, adrenalinski športi), težav v odnosih, težav s spolnostjo (60% žensk poroča o zguba užitka, 50% o odporu do spolnosti, 33% ima boleče spolne odnose), do psihičnih motenj in bolezni (prebliski, nočne more, halucinacije, motnje hranjenja, depresija, samomorilna nagnjenja) in različnih obsedenosti (s čiščenjem, smrtjo ...).

V knjigi Prepovedano žalovanje avtorica oriše tudi kompleksnost in popačenost, s katerima se soočajo raziskovalci na tem področju. Ena od težav je dejstvo, da kljub zakonitosti in družbeni sprejetosti splava kot pravice, 50-60 % žensk prikriva dejstvo, da so naredile splav. Drugi razlog je v (pre)širokem razponu odzivov, ki bi jih lahko zajela ena sama raziskava in tudi v nestandardizaciji definicij pomembnih simptomov (definicije so odvisne od osebnega stališča raziskovalca, ali zagovarja splav ali ne). Še en pomemben dejavnik je ta, da se odzivi na splav spreminjajo s časom. Tako lahko na primer ženska neposredno po splavu poroča, da nima nikakršnih težav, po določenem času pa se znajde popolnoma na tleh (po podatkih raziskave, ki je vključevala 260 žensk, je bilo obdobje po splavu, za katerega so trdile, da so brez težav, v povprečju dolgo 63 mesecev). Po vključitvi v kakšnega od programov okrevanja po splavu pa je ženska lahko spet v veliko boljšem stanju. Zato je zelo pomembno, da raziskave ne zajamejo samo trenutnega stanja. Standardizirani vprašalniki so se prav tako izkazali za nezadostne pri odkrivanju globoko zatrtih občutkov, povezanih z umetno prekinitvijo nosečnosti. Eden izmed psihiatrov je tako poročal, da so pri 50 ženskah, ki jih je obravnaval, tekom psihoterapije prišli na dan močni občutki bolečine in izgube zaradi splava, čeprav prvotno nobena ni prišla na terapijo zaradi tega vzroka.

Avtorica knjige Theresa Burke in Marko Nzobandora na tiskovni konferenci ob izidu knjige

Na koncu pa avtorica nagovarja osebe z izkušnjo splava in jim namenja nekaj napotkov, kako izstopiti iz začaranega kroga žalosti, krivde, in drugih posledic splava. Z izkušnjami iz pogovorov in terapij s temi osebami je osnovala program duhovnih vaj za okrevanje po splavu “Rahelin vinograd”. Rahelin vinograd je izjemen program, edinstven model skupinske terapije, ki nudi psihološko in duhovno potovanje k ozdravitvi po splavu. 

Program omogoča globlji vstop v proces žalovanja in pomaga videti posledice splava. Konkretne vaje omogočajo pogovor o žalosti in trpljenju in pomagajo udeležencem, da se povežejo med seboj in z Božjo ljubeznijo. Duhovne vaje pomagajo udeležencem sprejeti odpuščanje zase in za druge. Na duhovnih vajah je priložnost, da se udeleženci globlje povežejo s splavljenimi otroki in jim izkažejo spoštovanje v pogrebnem obredu. Bog njihovo tragično izkušnjo preobrazi v upanje, svobodo in mir.

Ker je splav pogosto povezan z različnimi vrstami zlorabe, je temu sledilo še osnovanje duhovnih vaj za ozdravljenje po zlorabi “Od bolečine k milosti”. Oba programa delujeta tudi v Sloveniji. 

Tako nam knjiga, kljub mnogim zelo težkim in pretresljivim zgodbam in izkušnjam, na koncu pokaže, da obstaja upanje. 

Knjigo Prepovedano žalovanje, vrhunski vodič po svetu postabortivnega stresa in dragocen vpogled v temačnost žalovanja po splavu, lahko dobite tudi v naši trgovini. Na voljo je v prodajalni Iskreni na Nazorjevi 1 v Ljubljani, kjer vas bomo veseli vsak dan od ponedeljka do petka od 9.00 do 15.00. Še lažje pa bo, če kliknete na spodnjo povezavo in pokukate v našo spletno trgovino.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Kako biti sočuten in odločen starš uporniškemu najstniku?

22. do 24. november 2019

Stella Maris,
Strunjan

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana